Njegove stvaritve med drugim nosita razvpita Lady Gaga in Pippa Middleton. Že na podlagi tega bi se lahko vzneseno tolkel po prsih, a osemindvajsetletni modni čarodej Peter Movrin ostaja trdno na tleh. Obiskali smo ga med prazniki v domačem Kočevju, kamor se je umaknil pred vrvežem v Londonu, kjer živi in dela magisterij na sloviti šoli Central Saint Martins. Po prihodu v družinsko hišo, dišečo po piškotih, ki jih je spekla Petrova mama, nas najprej prijazno pozdravi njegov oče. Potem ko se poslovi, odidemo do sobe, v kateri Peter trenutno biva. Večino prostora, poleg omare s spominki in masivne, umetelno izrezljane mize, zavzema mogočen kavč v temnih zemeljskih odtenkih.
Verjamem, da v teh dneh doma prav zares uživate. Tudi kavč je videti zelo udoben.
(Z drobnim nasmeškom.) Vsak večer tukaj delam pa tudi prespim.
Kar na kavču?
Na njem spim bolje kot na čemer koli drugem. Ne vem, zakaj so ti stari kavči iz osemdesetih let tako vrhunski. Še najdražje sodobne blagovne znamke sedežnih garnitur jim ne sežejo niti do spodnjega roba, saj so pošvedrane že po nekaj letih uporabe. Šit od šita.
Zdi se, kot da se je prava kakovost v množični izdelavi že zdavnaj izgubila. Vi ste kolekcijo svojega diplomskega dela ustvarili v nasprotju s tem, in sicer da morajo biti oblačila izdelana tako kakovostno, kot so bila tista naših babic – ter gre lahko zato kos iz roda v rod kot dota.
Drži, čeprav si po drugi strani ne moremo zatiskati oči, da smo vsi potrošniki. Vsak je že kdaj kupil tudi kakšno neumnost za evro. Občutka imenitnosti, ko je denimo snaha za doto dobila lep plašč ali zet manšetne gumbe, s hitro modo ni več. Pa izvezeni prtički in na roke narejeni prti, rišeljeji. (Se dotakne tega, ki pokriva mizo, za katero sedimo.) Tega je moja stara mama dobila od svoje mame. Pa saj je razumljivo, ko danes potrebuješ črno majico, greš v eno od znanih masovnih prodajaln in si jo kupiš za tri evre, seveda pa si prinesen okoli, saj nimaš garancije, da ne bo videti obupno že po treh pranjih.
Zanimivo je, da ste najbolj prodorni modni oblikovalci po vsem svetu večinoma oblečeni v črno.
Morda zato, ker ves čas razmišljamo o barvah, vzorcih in vzdušjih, delamo raziskave na to temo. Sam sem znan po tem, da med raziskovanjem ustvarim cele bukve, preden narišem končno skico. Barva, ki jo imam na sebi, me nehote prevzame in jo potem vključim v svoj projekt, razpoloženjsko skico, pa čeprav ni prava izbira, zato sem raje v nevtralni črnini. Najpogosteje se mi tudi ne da razmišljati o tem, kaj naj si oblečem. Po drugi strani smo študentje na naši londonski šoli za modo vsak dan oblečeni lepo, premišljeno in tako je tudi prav; čeprav ima kdo na sebi denimo gojzarje, je to lahko odličen koncept. S tem kaže sebe, svoj stil, ne sledi zapovedim, kar pa ni lahko. Moda se izjemno hitro spreminja, tudi ponavlja, in vsak, ki ima pet minut časa, lahko na spletu objavi kaj novega. Vse to, povezano z novo modo, je zelo histerično. Ta posel je lahko zelo krut, nikakor ni lahek.
Verjetno vam tudi zato tako prija trenutno razvajanje pri najbližjih. Menda ste starše že vnaprej prosili, naj kuhajo le domačo hrano. Pred nami so lunice s sladkornim oblivom. Česa poleg tega ste si še posebno zaželeli?
(Se prvič zares široko nasmehne.) Segedin, pečenice, zelje, krvavice in suhe klobase. Vse to imam zelo rad, zlasti pozimi, ko malo zahladi. Tudi če ni tako zelo mrzlo, si s takšno hrano pričaraš posebno vzdušje.
Drži. To, da izhajate iz mesarske družine, je še posebno zanimivo.
Prav smešno, ja. (Se obrne k fotografiji na steni, na kateri je ujet z družinskimi člani na začetku njihove mesarije.) Poglejte, kakšen sem bil, sto petindvajset kilogramov težak mulc! Vsi smo zelo garali in imeli spoštljiv odnos do mesa. Vse smo morali delati tako, kot bi pripravljali zase. Od tretjega razreda sem navajen trdo delati. Pozneje, ko smo odprli še gostilno, tudi kot blagajnik. Ob sedmih smo končali posel v mesariji, pripravili vse za naslednji dan, nato pa do polnoči delali še v gostilni. To je bila nikoli dokončana zgodba, tudi med počitnicami.
Znate narediti denimo krvavico?
Tako globoko pa le nisem bil. (Smeh.) Krvavice je delal oči. Pripravljati sem pomagal ražnjiče in čevapčiče, to pa ja.
Med študijem ste bili zaradi vsega tega že utrujeni od življenja, kot pravite, vendar so vas že takrat prepoznali kot izredno nadarjenega in vrstile so se nagrada za nagrado.
Najprej sem študiral tehnologijo in se nato vzporedno vpisal še na modo ter delal magisterij, pa se hkrati prijavljal na tuje natečaje. Očitno so mi doma privzgojili zares jeklene delovne navade, saj mi je bilo že kot otroku kristalno jasno, da vsak uspeh terja veliko truda. Posebno če si želiš uspeti v svetu mode, ne smeš nikoli niti za sekundo izgubiti svojega fokusa, sicer (tleskne s prsti) te v trenutku pohodijo.
Kako to mislite?
Denimo delaš kolekcijo za veliko blagovno znamko. Najprej narediš prototipe, nato čakaš na pravi material, ker se izkaže, da prejšnji ni bil v redu. Še enkrat ponoviš izdelavo prototipov, hkrati pa moraš razmišljati že o novi kolekciji, vse poteka zelo hitro. Kolekcijo morajo najprej dobro sprejeti mediji, potem pa se mora seveda tudi dobro prodajati. V prvi vrsti zunaj Evrope.
Kateri trgi so najbolj zanimivi za velike blagovne znamke?
Brez dvoma Rusija, tudi Južna Amerika, Južna Afrika in Japonska, Italija in Francija pa malo manj.
Kje se lahko zaplete?
Denimo zgrešiš prave barve za Ruse in kolekcije ne naročijo, ti pa si čez noč v ogromnem minusu. Prav zato naredimo le po pet enakih kosov.
Izdelujete jih v Sloveniji. Koliko ljudi imate v ekipi?
Šesterico, ki zares izvrstno dela, verjame vame, jaz pa v njih. Napredujemo počasi, korak za korakom. Nikoli ne vem, kam me bo vodila pot. Kdo ve, mogoče bom pa na Krku pletel in prodajal nogavice!
Ne lebdite v oblakih, kljub samozavesti ostajate presenetljivo skromni.
Prav je tako. Že do danes sem precej dosegel in doživel, med drugim spoznal Anno Wintour, slovito urednico kultne revije Vogue, ki je zelo prijazna, a lahko vidiš, da takoj ko se ne pogovarja več s teboj, že razmišlja o nečem drugem, ker mora urediti toliko stvari.
Dvakrat so me uvrstili med štirideset najboljših mladih dizajnerjev na svetu, sodelujem z Lady Gaga, Hollywoodom in njihovo trilogijo Igre lakote. O tem, kaj zame pomeni uspeh, pa ne razmišljam na tej ravni. Pač delam, kar me veseli, in potem se stvari zgodijo ali pa ne. Seveda imam tudi srečo, ker jo moraš imeti! Talent ni dovolj. Mora se povezati eno z drugim.
Kakšno moramo reči tudi o Lady Gaga. Njeni skavti, pozorni na talente vašega kova, so vas našli že leta 2012.
Spremljajo me že dlje. Morate vedeti, da je sodelovanje z Lady Gaga tako kompleksno kot delovanje krške nuklearke. Njena ekipa se ves čas povezuje z že uveljavljenimi pa tudi neznanimi blagovnimi znamkami. Opazili so me na zelo cenjenem nizozemskem modnem bienalu MOBA, kjer smo bili med novimi imeni izbrani trije študentje, jaz edini iz Slovenije.
Kako pa ste se odzvali, ko so k vam pristopili zastopniki Lady Gaga?
Saj niso, pisali so mi, da jim ugajajo moje obleke in katere bi radi imeli. Super se mi je zdelo, ampak ni me skoraj kap ali kaj podobnega.
To pa težko verjamem.
(Nasmeh.) Pa je res. Ne vem, ali imam tako močan ego ali kaj. Počnem, kar počnem, in to skušam delati najbolje, kot lahko. Povsem samoumevno se mi zdi, da v stik z menoj pridejo najboljši. Takoj ko se to zgodi, me prešine zgolj misel – fino, ampak ne smem razočarati, moram dokazati, da sem vreden zaupanja.
Vaš medijsko najodmevnejši kos, ki ga je nosila Lady Gaga, je bil modro-črni plašč iz krzna in volne. Lep, ampak zakaj prav ta?
Morda zato, ker je mene nosila na letališču na poti iz Los Angelesa do Tokia takrat, ko je imela podpisano dveletno pogodbo z Versacejem. Lady Gaga oblikovalci ponavadi plačajo, da jih nosi, ker je to popoln oglas zanje.
Vi ji niste plačali?
Absolutno ne, ker so me oni izbrali in tudi nimam toliko denarja.
Lady Gaga je tako zelo samosvoja, da se vsake toliko pač odloči, da bo imela na sebi kaj, kar ji je preprosto všeč, pa čeprav ji za to ni nihče plačal. Takrat ko se je odločila zame, razumljivo to ni bilo najbolj prav Versaceju, ker bi morala nositi le njih.
Je pač tipična muhasta zvezdnica.
Ne, daleč od tega, je prizemljena in hkrati uporniška. Zelo je kul.
Ste govorili z njo?
O tem ne bi razlagal, lahko pa potrdim, da je zelo v redu ženska, ki zares gara za svoj uspeh. Mislim sicer, da se bo zdaj za nekaj časa malo umaknila.
Menda je noseča.
(Skrivnosten nasmešek.) Tega ne bom komentiral. (Se malce polije s kavo.) Mmm, to se mi vedno dogaja in je super!
Zakaj?
Morda se pokažejo kakšni novi vzorci. Vse lahko pride prav. (Pride čas za cigareto, zato se del pogovora nadaljuje na terasi. Naš sogovornik medtem nosi bundo Calvina Kleina.)
Med vašimi slavnimi strankami je bila tudi sestra vojvodinje Cambriške Pippa Middleton.
Tako je, na to sem že skoraj pozabil, ker je že dolgo od tega. Tudi takrat so me klicali njeni stilisti, ki so hoteli nekaj kosov mojih oblek; moral sem jih le malo prirediti, prilagoditi.
So vam plačali?
Seveda. V svetu vrhunske mode je vedno tako, če plašč stane šesto evrov, bo še vedno stal toliko, tudi če ga kupi Pippa Middleton. Povsem druga pesem je, če želijo enak plašč imeti denimo v oglasu za audi. Tedaj stane 6000 evrov, saj bo nastopajoča oseba v oglasu zato videti zares posebna, lepa. Konec koncev, polaganje ploščic te stane približno 2000 evrov, ker je veliko ročnega dela. Pri mojih stvaritvah ga ni nič manj, kvečjemu več.
Ali drži podatek, da sami ne nosite svojih oblačil?
Res je, nisem takšen značaj, razmišljam povsem drugače. Moja oblačila so verjetno moj alter ego. Kar nekaj. (Se zadovoljno zasmeji.) Imam pa rad druge oblikovalce, svetovno znane pa tudi slovenske, kot sta Petja Zorec in Almira Sadar. Ona je bila tudi moja prva mentorica in zelo jo občudujem. Prav tako Metoda Črešnarja in Natašo Čagalj, ki je pred kratkim prevzela položaj kreativne direktorice kanadske blagovne znamke Ports 1961. To je izjemen uspeh!
Po drugi strani, če izvzamemo posameznike, je naša modna industrija že pred leti začela žalostno toniti.
Grozljivo, ampak kaj bi lahko storili, če pa res nočemo hoditi v koraku s časom!? Podobno kot naše šolstvo. Imamo nekakšne supersodobne table in druge tehnične pripomočke, sistem pa ostaja enako okorel, neelastičen. Pa poglejte, kako denimo vzdihujemo nad idrijskimi čipkami, ki jih imamo doma v okvirjih. Kaj bomo z njimi počeli? Naredimo enkrat iz njih kaj res lepega. Naj Lisca naredi kolekcijo v svoji ekskluzivni liniji ali pa začnimo v obliki idrijske čipke izdelovati čokolado. To bi bil pravi štos! Ali pa čipka iz kovine, kar koli, le da je drugače, sveže!
Zelo dobre ideje, upajmo, da bodo uresničene. Kaj pa vi, se v prihodnje vidite v tujini?
Pojma nimam. Vse je odvisno od moje zaključne kolekcije na Central Saint Martinsu leta 2016.
Vaša življenjska filozofija je navdušujoča. V enem od intervjujev ste denimo dejali: Vedno sem zaljubljen, zaj....o srečen!
(S smehom, tudi v očeh.) Sam si moraš narediti, da je tako. Lahko se zaljubiš v več stvari, ne le ljudi. Ljudje smo tako nezanimivi, da se skoraj ne izplača. Včasih se je pametneje nedolžno zaljubiti v kakšen predmet.
Kateri predmeti so vam najbolj pri srcu?
(Strastno.) Nakit, najrazličnejši noži pa posebne skodelice za kavo ali čaj, zadnje čase tudi debeli angelčki. Ti so moje prav posebno hrepenenje.
Menda imate radi tudi zlate ribice.
Tako je. Imam eno in trenutno jo čuva moj prijatelj tukaj v Sloveniji. Ime ji je Vanda, malo je črna, malo oranžkasta, zelo čudno obarvana. Verjetno je zaradi njene grdote nihče ni hotel kupiti, ampak meni se je takoj prikupila. Med gledanjem, kako plava, se popolnoma sprostim.
