LEGENDA

Nina Gazibara: Pomaga ljubezen in čim manj ličil

Objavljeno 06. julij 2015 17.20 | Posodobljeno 06. julij 2015 15.20 | Piše: Gorazd Suhadolnik

Sendvič, jogurt in sadje, to smo jedle med vajami, na snemanjih in na potovanjih, pravi Nina Gazibara, upokojena vrhunska manekenka.

Foto: Mavric Pivk

Današnji štiridesetletniki se še rodili niso, ko je Nina Gazibara postala miss Slovenije in sodelovala na izboru za miss Jugoslavije. Kot manekenka in fotomodel je s svojo nezgrešljivo pričesko in umirjeno pojavo poosebljala oglase proizvajalcev oblačil, pohištva, kopalniške opreme, hrane in brezalkoholnih pijač, smučarske opreme in zlatarskih izdelkov. Nikoli ni bila razvpita in še vedno je lepa, čeprav je že nekaj let upokojenka in, kot pravi, uživa v tem, da se ji ni treba več ličiti prav vsak dan.

Česa se najraje spominjate iz mladosti? Kje ste jo preživeli?
Otroštvo sem preživela v Beogradu, kamor se je preselila moja mama po poroki. Najlepši spomini so vezani na ure baleta in obiske kina in gledaliških ter baletnih predstav. Takrat še nismo imeli televizorjev in računalnikov, le nekaj igrač, žogo, vrv in veliko domišljije. In seveda dolge počitnice, na morju, kjer sem se hitro naučila plavati, pri maminih bratih in sestrah, v Zagrebu, Hrastniku, Trbovljah in Poljanski dolini. Povsod so bili vrtovi, hodili smo na izlete v hribe, se kopali v bazenu in v Sori. Rada sem šla po mleko na bližnjo kmetijo in se igrala z zajčki, muckami in kužkom, se naučila voziti kolo, tekala bosa, nabirala s tetami gobe in borovnice in uživala z vrstniki. Pogrešala sem očeta in mamo, saj smo bili skupaj le za njune počitnice.

Kdaj ste prišli v Ljubljano?
Stara sem bila šestnajst let, mama se je ločila, jaz pa sem dobila očima in brata, resno sem se učila slovenščine, začela sem hoditi na vzgojiteljsko šolo, ki je trajala pet let, spoznala sem nove prijatelje, delala med počitnicami v vrtcu in kolonijah in doživela prvo resno ljubezen. Pri sedemnajstih letih sem začela sodelovati v televizijskih oddajah z Antonom Martijem, naredila sem manekenski tečaj in začela delati kot manekenka. Pozneje sem bila redno zaposlena v nekaj podjetjih in obenem vodila manekenske tečaje, organizirala modne revije in vodila dve televizijski oddaji o modi, Modna dežela in, dolgih deset let, Sijaj.

So baletne ure pomagale pri manekenstvu?
Seveda. Baletne ure v otroštvu so mi pozneje zelo koristile pri delu manekenke, fotomodela, ki sem ga opravljala po vsej Jugoslaviji, deloma pa tudi v Milanu, Rimu, Gradcu in potem, ko sem imela že svojo družino, v bližnjem Celovcu. Malo sem tudi statirala v filmih in odigrala majhno vlogo v srbski televizijski nadaljevanki Taksist. Za vse to delo zgolj lepota ni bila dovolj, treba je bilo vedeti, kako pozirati in hoditi, učenje baleta in veselje do glasbe ter plesa pa sta zmehčali moje gibe in mi pomagali pri plesni koreografiji in obratih na modni brvi. V sedemdesetih in osemdesetih se je to na revijah zahtevalo, treba je bilo pokazati tudi malce igralskega talenta, ne le istega izraza na obrazu in petih ponavljajočih se poz. Zdaj je dekletom precej lažje, saj na revijah hodijo le posamično, lahko so tudi povsem brez posluha.

Kdo vas je uvedel v manekensko kariero?
Usmeril me je modni fotograf Stane Jerko, na reviji Antena sta mi pomagala Aleksander Lucu in Tof. Manekenski tečaj sem odplačala s snemanji. Zares sem začela pri enaindvajsetih, čeprav sem prek svojega prvega fanta, pevca in kitarista Bora Gostiše že prej statirala in se vrtela v televizijskem in glasbenem svetu.

Še vedno radi plešete?
Brez plesa in glasbe si ne znam predstavljati življenja, še vedno hodim na prireditve v gledališče, kino in na različne koncerte. Zlasti na koncertih si dam duška, pojem, plešem in skandiram z drugimi. Tudi na kakšnih prireditvah se da plesati! V klube zadnja leta ne hodim več, saj se tam zbirajo le mladi.

Zagotovo imate veliko lepih spominov in dosežkov, na katere ste ponosni?
Najlepši spomini me vežejo na naša druženja in na delo. Še danes imam stike z ljudmi iz tistih časov, obiskujemo se, si telefoniramo, dopisujemo si po facebooku. Poleg naših blagovnih znamk sem delala tudi za teniške loparje Head, avtomobile Jaguar, očala Carrera, butike in kreatorje v tujini, posnela sem 70 televizijskih oglasov, za kataloge smo snemali na Sejšelih, v Keniji in Tuniziji. Nastopala sem na modnih revijah v Italiji, Avstriji, Češkoslovaški, Jordaniji. Sodelovala sem tudi na turnejah, ki so trajale po mesec dni, največja pa je bila tista vzdolž Jadrana. Mednarodni teden mode v Trogirju in na Hvaru z modnimi oblikovalci in manekeni z vsega sveta je bil odskočna deska za marsikatere naše manekenke, ki so potem veliko delale v tujini. Jaz sem se z rojstvom sina omejila na bližnje kraje in krajšo odsotnost od doma, s prepoznavnostjo in uveljavitvijo pa sem lahko tudi izbirala, kaj in kje bom delala.

Še vedno uživate na modni brvi?
Da, še vedno, nazadnje sem sodelovala z blagovnimi znamkami za magnetni nakit Jack Jones, pred kratkim tudi s Pekom in Rašico.

Vaš zaščitni znak so temni lasje in paževska pričeska. Ste kdaj poskusili drugačno frizuro?
Poskusila sem le z rdečimi in rjavimi odtenki, ker mi svetli lasje zaradi olivne polti ne pristajajo. Imela pa sem tudi že povsem kratke lase, stopničasto pristrižene, dvakrat tudi trajno pa tudi dolge lase in kopico drugih variant, saj sem sodelovala tudi na frizerskih sejmih.

Menda ste nekoč kot manekenka nastopali tudi pred Titom in Jovanko. Kot se govori, so manekenke opozorili, naj ne jemljejo nobenih spominkov oziroma zlatih ali srebrnih žličk?
Kar nekajkrat smo za Tita in Jovanko nastopale v Zagrebu, Beogradu in na Brdu pri Kranju, večkrat sta si tudi z drugimi državniki ogledala sejme in druge prireditve. Res je veljalo tiho opozorilo, naj na Brdu, kjer smo bili postreženi s kavo, pijačo, prigrizki in sladico, za spomin ne jemljemo čajnih žličk. Nič ni zmanjkalo, če bi, bi se o tem zagotovo slišalo. Smo pa za spomin imeli skupinsko fotografiranje.

V vaši bogati karieri se je zagotovo nabralo še več anekdot – nam lahko zaupate še katero?
Seveda se je zgodilo marsikaj neželenega in smešnega, kakšna je v defileju padla z ozke brvi ali pa med ogledali in vrati ni našla izhoda z odra, izpod svilene obleke brez nedrčka so pokukale prsi, pozabljalo se je koreografijo. Meni se je na odru strgala večerna obleka, s peto sem se zataknila v špranjo, z novimi gladkimi čevlji sem na drsečem odru skoraj padla, izpod večerne obleke so se mi spustile nogavice. Zelo napeto je bilo v Jordaniji, ko se je naši skupini na izletu po puščavi pokvaril avtomobil, za nameček pa smo se še izgubili. Na srečo nas je pobral delavski tovornjak, policija pa nam je priskrbela avtobus, s katerim so nas odpeljali v Aman, kjer smo imeli zvečer modno revijo. Zamudili smo deset minut in še nikoli v življenju se nismo tako hitro uredili kot takrat: prha, speti mokri zalizani lasje, hitro šminkanje in že smo bili na odru. K sreči smo bili uigrani, profesionalci, in je bilo treba prireditev le začeti drugače kot po programu, s plesom in pesmijo namesto z modno revijo. Na večerji po reviji je k enemu od naših svetlolasih deklet pristopil neki gospod s snubitvijo v obliki zajetnega kosa zlata, zavitega v časopisni papir! Da, bili so lepi časi, saj smo se družili, po snemanjih in revijah smo šli z vso ekipo tudi na večerjo in v diskoteko.

Kaj menite o današnjem svetu modelov in manekenk?
Z leti so zahteve v tem poslu postale prav bizarne. Čezmerna suhost, še večja višina, plačilo na ure, ne pa po katalogu oziroma oglasu, plačniška nedisciplina. Manekenke so preveč toge, neosebne, v oglasih nastopajo naturščiki in igralci, ker jim lahko plačajo manj. Tudi pozitivna plat obstaja – današnjim manekenkam ni treba vleči s seboj kovčka čevljev, modnih dodatkov in ličil, saj vse to dobijo na kraju dogodka. Mi smo imeli to le na televizijskih nastopih, stiliste, vizažiste in frizerje so nam priskrbeli šele v osemdesetih.

Ali še vedno spremljate modne tokove in smernice, kaj menite o njih?
Svet mode še vedno spremljam, omejiti pa sem se morala pri nakupovanju, saj nisem več v službi in kot upokojenka delam le še priložnostno. Kaj posebno novega v modi ni, le materiali so boljši, vse je retro zapakirano v novo obliko in ponudba za mlade je v vseh cenovnih razredih neprimerno pestrejša. Kje so tisti časi, ko smo po kavbojke in modne kose hodili v Trst in Benetke, jih nosili s potovanj po tujini in kupovali redke lepe kose naših oblikovalcev! Veliko tega je bilo mogoče videti na sejmih, pozneje v trgovinah pa težje, saj je bilo to odvisno od poslovodij. Če niso bili ravno modno ozaveščeni, so se držali preverjene klasike.

Še vedno so mi všeč barve, potiski, čipka, asimetrija, črno-bele kombinacije in džins v vseh možnih izvedbah in kombinacijah. Seveda je večina stvari namenjena mladim, jaz se držim športne elegance, mojim letom in postavi primerne klasike. Zdaj nosim številko 40 in ne več 36 ali, kot nekatere današnje manekenke, celo 34. Od smernic pa poberem le posamezne kose in dodatke. Svoje stvari nosim tudi veliko dlje kot nekoč, ker nisem več v službi, niti ne potrebujem kostimov, obenem pa moja pokojnina znaša le še četrtino nekdanje plače, za prihajajoče čase pa kaže še slabše.

Kako ste vsa ta leta skrbeli 
za vitko linijo?
Prej mi ni bilo treba, po naravi sem bila suha, tudi moje sorodstvo ni bilo nagnjeno k debelosti. Od nekdaj sem imela rajši sadje in zelenjavo in jedi na žlico kot pa mastno hrano in meso. Ni bilo niti toliko predelane hrane. Sendvič, jogurt in sadje, to smo jedle med vajami, na potovanjih in snemanjih, topel obrok je bil največkrat šele zvečer. Ko smo delali, nismo šli na kosilo, bili so kratki premori za kakšen prigrizek, če si ga vzel s seboj ali je bila v bližini trgovina.

Še vedno ste zgledno vitki.
Prvič sem zares telovadila in pazila na prehrano po rojstvu sina. V dveh mesecih sem izgubila trinajst kilogramov, mesec po porodu sem že snemala perilo za Lisco. »Končno imaš obline in prsi,« so mi rekli. Prav zaradi tega veliko deklet ni snemalo perila in kopalk. Tudi na sejmih obutve sem vedno dobila delo, ker mi je uspelo stlačiti stopalo v vzorčni model, številka 36, nekatera dekleta pa so že takrat imela številko 39 in več.

Kaj je najpomembnejše pri ohranjanju lepote? Kakšen je vaš odnos do kozmetike?
Naveličala sem se ličenja in uživam, ker mi zdaj tega ni treba početi vsak dan. Nikoli nisem šla naličena v posteljo, saj se koža med spanjem obnavlja in mora dihati. Za obraz že dolga leta uporabljam naravno kozmetiko, ker imam suho kožo, aloe vero in največkrat arganovo olje. Poleti ne ležim ure in ure na soncu, sončim se pod sončnikom in se domov vseeno vrnem črna. Moje počitnice so bolj aktivne, že leta smo v hotelu na hribčku namesto v vasi ob morju, pogosto gremo na plažo peš, raziskujemo okolico, nabiramo zelišča.

Kaj menite o lepotnih operacijah?
Seznanjena sem z napredkom lepotne kirurgije, spremljam oddaje o tem, berem v revijah, na spletu, vendar se nisem odločila za nič od tega. Nisem segla niti po botoksu niti polnilih za ustnice, kaj šele po operacijah. Vendar tega niti ne obsojam, gre za osebno odločitev vsakega človeka. Jaz se staram naravno, le nekaj kilogramov težja sem, to pa doleti 90 odstotkov žensk v meni, ko so na delu hormoni, se upočasni presnova, ne rastemo več in celice se počasneje obnavljajo. To doleti tudi pohodnike, tekače, kolesarje, vse tiste, ki so bolj aktivni od mene. V mladosti se izgubi kilogram v dveh, treh dneh, zdaj pa bi za to potrebovala ves mesec.

Kako se soočate z zrelimi leti?
So ženske, ki so lepe, vendar nikoli niso zadovoljne s svojim videzom in vedno najdejo kaj, kar jih moti. Sama se privajam na spremembe svojega videza kar spotoma. To sem sprejela. Največ sem se spremenila v zadnjih desetih letih, tudi počasnejša sem in se hitreje utrudim.

Je to za lepo žensko težje sprejeti?
Povesijo se prsi, koža, trebuh, nastanejo gube. Vse to je normalno, temu ne moreš ubežati. Lahko imaš le srečo z dobrimi geni, debelejšo kožo, ki se manj guba, potrudiš se, da se dovolj giblješ, privoščiš si kakšno masko in razvajanje v lepotnem salonu, malo popaziš na to, kaj daš vase in nase, predvsem pa pomaga – ljubezen in čim manj stresa! S tem malce podaljšaš staranje. Sem tudi družabna in mlada po srcu v nasprotju z nekaterimi, ki se že po 40. letu zaprejo v svoj dom in vztrajajo v zakonih s partnerji in, čeprav niso zadovoljni, ne zamenjajo službe, dovolijo psihični in fizični mobing doma in v delovni sredini, ne znajo reči ne in se za reševanje nesporazumov ne potrudijo s komunikacijo oziroma pogovorom. Drugi nam ne berejo misli, ne vedo, kaj čutimo, če tega sami ne povemo ali pokažemo. Vse to vpliva tudi na videz.

Deli s prijatelji