Bilo je čudovito petkovo dopoldne. Slovensko deževno žalost sem zamenjala s sončnimi ulicami nabito polnega Milana. Modna prestolnica, ki leži tako rekoč za naslednjim ovinkom, je brenčala v prijetnem pričakovanju. Revije velikega modnega tedna so se po vsem mestu vrstile že od srede zjutraj. K sebi sem stiskala majceno torbo iz olivno zelenega usnja. Nekakšen notranji refleks, po prejšnjem popoldnevu, ko so mi med dremanjem na vlaku iz Trsta izmaknili iz denarnice, globoko zakopane v veliki torbici, počivajoči v mojem naročju, ves denar. A pustili kreditne kartice in dokumente. Recimo, da je bil kozarec napol poln.
Zdaj gotovo ni bil čas za črne misli. S taksijem sem se namreč peljala do prve modne revije na svojem urniku, Etro. Že nekaj petsto metrov pred ulico prizorišča je nastala zmešnjava. Črne limuzine so se skušale čim bolj elegantno prebiti do vhoda v prostorno mestno hišo, kjer se je že trlo ljudi, paparacev in radovednežev, ki niso bili na seznamu povabljencev. Obiskovalci pa so se, vsak do modnega dodatka natančno urejen, mahajoč z ogromnimi resastimi vabili, zmuznili mimo visokih črnih varnostnikov v notranjost. Za nastavljanje fotografom bo tudi po reviji dovolj časa. A bliskavice so bile še pred začetkom neusmiljene. Zapirale so polovico ulice in mrzlično iskale naslednjo modno žrtev.
Obupala sem nad vožnjo, s taksistom sva bila namreč ujeta v prometni zamašek, plačala in se tako kot v slovitih hollywoodskih filmih, ki se dogajajo v New Yorku, skobacala iz taksija in nadaljevala pot peš. Prebila sem se skozi nabito poln vhod in posrkala me je temna notranjost zgradbe, že čez trenutek pa se je pred menoj zasvetlikala bleda modrina velike dvorane, kjer je zamolkla glasba že udarjala ritem modnemu vzdušju. Pogled, ki se mi je odprl, ko sem stopajoč čez pisto iskala svoj sedež, je bil čudovit. Dve dolgi liniji belih minimalističnih klopi, na njih pa svilene puhaste blazinice najlepših svetlečih se barv. Z značilnimi orientalskimi potiski Etra. Za udoben ogled revije in seveda kot darilce za vsakega obiskovalca.
Sedla sem in začela opazovati ljudi. Polno je bilo domiselnih oprav, ki bi na ljubljanskih ulicah prav gotovo prejele še preveč pozornosti. Tu, v zbirališču modnih imen z vseh celin sveta, pa niso bile deležne niti dvakratnega pogleda. Ogromno je bilo klobukov, s širokimi krajci, takih, ki se dvigujejo precej više kot vrh glave, in tudi tistih »Pharrellovih«, ki jim je glasbenik omogočil vrnitev, ko si je za letošnjo podelitev grammyjev nadel enega – ki dejansko izvira iz več kot 30 let stare kolekcije Vivienne Westwood, navdihnjene z videzom perujskih žensk. Da povzamem, klobuki bodo to jesen prav gotovo modni. Tako modni, da jih je bilo videti na več moških glavah kot ženskah. Tega pojava, čeprav v drugačnih okoliščinah z lahkoto, ne pripisujem poplavi hipsterjev, ki jih v mestu, kot je Milano, prej izpodrineta italijanska tradicija in prirojena ljubezen do mode in lepega.
Prisedla je temnolaska azijskih korenin in začela agresivno tipkati po svojem sijočem iphonu, klišejski »musthave« za vse hipne »selfie« fotografije, ki jih je treba še v istem trenutku deliti z vsemi spletnimi prijatelji. Pisala je sporočilo znancu, ki ga je zanimalo, »kaj dogaja«, sporočilo pa se je glasilo: »Nič posebnega, dobila torbico Roberto Cavalli, zdaj pa na Etru kup svilenih blazin, vsaka vredna sto evrov.« Morda ni bilo najbolj moralno, da sem od strani prebirala njena zasebna sporočila, a v zatemnjeni dvorani so kričeče črke svetlečega se zaslona kar bodle v oči. Naenkrat me je zadelo. Čeprav neprimerljivo večji in bolj glamurozni tuji modni posebneži so pravzaprav povsem podobni koristoljubnim izvaljencem, ki jih na modni sceni najdemo tudi v Sloveniji. Kot ti naši pobirajo darilne vrečke po prvih vrstah modnih revij, le da v Milanu namesto poceni lakov in šmink dobijo svilene blazinice z oblikovalskim podpisom. Res smo prišli daleč!? Tako daleč, da so nekateri tlačili po šest blazin v velike vreče, ki so jih prinesli s seboj prav zato.
Etro
Moje misli je že v naslednjem hipu preusmerila modna sraka Anna Dello Russo, ki se je mimo mene sprehodila s svojo gručo prisklednikov. To je bil znak. Ko se zapolnijo še vse prve vrste, se modna revija končno začne. Zazveneli so prvi toni klasike Doorsov Riders on the storm in ustvarili popolno atmosfero vročega ameriškega puščavskega zahoda. In so vstopile. Kot nežen veter, ki s seboj nosi svetleča se zrnca peska. Ena je bila lepša od druge. Govorim seveda o oblekah. Polne vezenin, indijanskih potiskov, usnjenih resic in lesenega nakita z dodatkom surovih kamnov in perja so lebdele po modni pisti. Vrstile so se v barvah mavrice. Najprej bele, turkizne in nebeško sive, nato rdeče, oranžne in vijoličaste. Iz lahkega obledelega usnja, obdelanega do ponošenega videza in še lahkotnejše plapolajoče svile. Padajoče in udobne silhuete, od pončev do brezrokavnikov, voluminoznih kril vseh dolžin in kratkih ter do gležnjev segajočih sproščenih hlač. Pričarale so pravcato indijansko poletje, ko vročina kljub jesenskim dnem še ne pojenja. Veronica Etro je ustvarila puščavski privid, žensko svobodnega duha, ki je eno z naravo in njeno surovo romantiko. Za konec so se manekenke skupaj z oblikovalko še skupaj sprehodile po brvi. Tako v skupini so še bolj poosebljale neotipljivo lepoto črede iskrih divjih konj, ki drvijo skozi prerijo, vetrič pa jim mrši s soncem obsijano bleščečo grivo.
Versace
Naslednja revija me je čakala zvečer. Versace v palači v strogem centru. Tu se je trlo še več ljudi, še več zvenečih imen in posledično mnogo več prerivanja. Avtomobili preprosto niso več zavijali v ulico. Azijske najstnice so čebljale in povsod tiščale svoje pametne telefončke ter pritiskale na sprožilce. Vsaka vendar potrebuje fotke za svoj blog. Zlate lične škatlice, na prvi pogled kot prestižne cigaretne, z reliefno vtisnjeno meduzino glavo, so bile vstopnice. Ko si stopil skozi vrata, pa je bilo vse kristalno čisto. Gladke steklene površine, od katerih se je svetloba odbijala kot v bazenu, so povsem zaokrožile idejo svežega poletja. Kot voda teče fluidno tudi čas. Brez premora. A ideja brezčasnosti, ki močno zaposluje ustvarjalne modne ume, je bila ujeta prav v tem. Ne iščimo več načina, kako ustaviti čas; da gremo v korak z njim, moramo težiti za svežino, lahkotnostjo in preprosto zmožnostjo nenehnih sprememb. Donatelli Versace je to gotovo uspelo. Silhuete so bile čistih linij. Krila in obleke, kratke, a ne prekratke, so še čisto prav zaobjele Versacejevo zapeljivost. Na novo interpretiran meander se je pojavljal kot popestritev enobarvnih kosov v majhnih in nadvse velikih izvedbah. Padajoči in nekoliko bolj stoječi svetleči se materiali so manekenke ovijali v novodobne atletske boginje, ki rade pokažejo golo kožo, bodisi rebra, popek bodisi del stegna v razporkih kril. Meduzina glava pa je bila le obris v ozadju pisanih potiskov. Črni, beli, rdeči, svetlo roza in modri odtenki. Jasni in brez prehajanja vlivajo prihajajočemu poletju prefinjeno energičnost.
Trussardi
Na svojo zadnjo revijo sem se odpravila v nedeljo popoldne. Od katedrale Duomo po neskončni nakupovalni ulici Vittorio Emanuele se pride na beneško pot (Corso Venezia) in le lučaj od ogromnih bleščečih se oken butika Dolce & Gabbana se je že zbirala gruča ljudi. V palači, ki je v notranjosti skrivala atrijski vrt in starodavne kipce, se je vse pripravljalo na revijo modne hiše Trussardi. Tokrat je trajalo več kot debele pol ure, da so vsi povabljenci sedli na svoj prostor. Luči so ugasnile in osvetlila se je modna brv. Lahkotne vtise prejšnjih dni je zamenjalo usnje. Na vsakem koraku in na vsaki manekenki. Usnjene jakne in plašči, usnjene obleke, usnjena krila in hlače, celo usnjeni pajaci. Športna eleganca, ujeta v semišu, gladkem barvitem usnju in nekoliko bolj eksotičnih živalskih kožah. Široke hlačnice, prevelike jakne in površniki ter ozko krojene obleke, ki poudarijo žensko postavo. Ponekod pa namesto priljubljenih odrezanih topov kar trikotni športni modrčki v kombinaciji z visokim pasom. Stil, razpet nekje med velemestom in aristokratskim podeželjem, je v moje misli priklical eleganco in moč velike ikone Katharine Hepburn. Nasvet za vse, ki že mislite vnaprej, ne zavrzite športnih bomber jaken, te se tudi prihodnjo pomlad in poletje ne bodo poslovile. Prav tako pa bomo ne glede na letni čas še vedno nosili pletene puloverje z debelimi reliefi kit. In barve? Rdeča, veliko rdeče. Barva temnega jagodičevja, ki kot kri vdihne življenje vsem drugim barvnim kombinacijam.
Ko se je končala še zadnja revija, sem s prizorišča pobegnila kar hitro. Ni mi več dišalo prerivanje med modnimi guruji in vsemi, ki si to še želijo postati. Paparaci naj ustavljajo promet, sama pa sem raje zavila v ulico blizu milanske Scale. Tam ima svojo sladoledarnico čudodelni italijanski dvojec Grom, ki ustvarja tisti pravi »gelato« svežih, prvinskih okusov. Ko sem z užitkom oblizovala najboljši italijanski sladoled, sem se spomnila še vseh kulinaričnih presežkov tega milanskega vikenda. Kako sem z veseljem grizljala slastno pico v neapeljski piceriji, se utapljala v omamnosti lombardijske pomarančne rižote z rakci in zavijala z očmi nad orechietti z ragujem v značilni južnoitalijanski restavraciji. Na koncu dneva sem povsem srečna, da nisem manekenka in lahko brez slabe vesti uživam v vsakem koščku belle Italije.