Povabi v delavnico za trgovino, kjer diši po usnju. Nekaj časa sami iščeva pot med vprašanji in odgovori, potem pa se nama pridruži še sin Matej, ki, tako vsaj pravi Marjeta, velikokrat bolje ubesedi njene misli kot ona sama. Da je Marjeta Grošelj ena najbolj elegantnih Slovenk, niti ni kakšna strašna vest. Resnico razodene že pogled nanjo. Ona pooseblja slog, ki ga ni mogoče videti nikjer drugje. Ker je samo njen. Okoli nje seva avra nedotakljivosti, če je ne poznaš. Sin celo pove, da mu je že kar nekaj deklet reklo, da si ne upajo v trgovino... A ko se vendarle opogumijo, so začudene: Saj je čisto prijazna! »Kaj, a se tako grdo držim?« Marjeta začudeno vpraša. Ah, ne. Spoštovanje ima pač svojo moč. In tukaj je petdeset veličastnih let ustvarjanja.
Protestantska etika in disciplina. Se že od nekdaj ponašate z njima?
Oče nas je naredil takšne. Ko smo bili še otroci, nam niti na pamet ni prišlo, da bi šli v soboto v kino, na primer. Sobota je bil čas za obdelovanje vrta, pomivalo in pospravljalo se je v hiši. V nedeljo smo bili sicer prosti, a ob sobotah smo se prav fino nadelali. Tudi med počitnicami nismo imeli povsem prostih rok. Kot srednješolka sem vsaj en mesec delala v tovarni, in sicer od šeste do druge ure. In nismo se prav nič pritoževali, češ da se gredo drugi kopat. To, da smo delali, je bilo nekaj najbolj normalnega. Oče nas je hotel navaditi na delo, da ne bi bili razvajeni. Tako smo dobili dobro popotnico, kajti nikoli kasneje v življenju se nismo branili poprijeti. Pa saj nam je bil oče zgled! Izjemno marljiv človek je bil. Deloholik, bi lahko rekla. Omogočil nam je marsikaj, česar drugi niso imeli, a ljubil in zahteval je red.
Ko ste odšli od doma in ste sobote lahko preživljali po svoje, ste imeli kdaj slabo vest, če ste si zamislili celodnevno lenarjenje?
Oh, lahko rečem, da jo imam še vedno. (Smeh.) To imaš v sebi. Da bi zjutraj dolgo spala? Ni govora! Seveda sem svoje tri sinove pustila ob sobotah dlje spati, a v meni je rano vstajanje ostalo. Pa saj to ni nič slabega. Early to bed and early to rise, makes a man healthy, wealthy and wise. (Smeh.) Rana ura, zlata ura. No, morda je moj oče, če bi ga primerjali z našimi časi, vendarle malo pretiraval, a nikakor ne morem reči, da nam je ta disciplina škodila.
Ste delavnost prenesli na svoje otroke? Ste tudi soproga izbrali takšnega?
Soprog ni bil deloholik, je bil pa izjemno priden. Na otroke sem prenesla delavnost, a malo mehkejšo različico. Pridni so vsi trije sinovi. Veste, če si navajen delati, se lažje soočaš s težkimi preizkušnjami, ki pridejo na pot. Z vsako lahko rasteš in se učiš. Jaz se še vedno! To mi delo vsakodnevno dokazuje. Velikokrat si rečem: No, lepa reč, pa sem mislila, da o tem že vse vem. Kje pa! Se mi zdi, da bom do konca življenja razkrivala nove in nove neznanke.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
