Na Tavčarjevi 4 v Ljubljani je, čeprav v središču metropole, nekako skrita očem majhna trgovina. Samo nekaj prijetnih kvadratnih metrov, s pridihom tradicije, žensko intimna, polna pričakovanj in odgovorov nanje. Ženske so tista bitja, ki lahko presežejo prostor, čas in ideologije, ne pa poželenja. Trgovinica na Tavčarjevi je skorajda njegovo svetišče, vsekakor pa končna postaja. Tam se očem in lastništvu ponujajo torbice G, zapeljive, prefinjene, elegantne, tako diskretne, da jih moraš opaziti, tako sijajne, da so drzne, kreacije gospe Marjete Grošelj.
Gospa Marjeta, če bi ženske vprašali, kaj je tisto, brez česar bi si težko predstavljale življenje, bi v prvi sekundi naštele vsaj pet stvari. Med njimi bi zanesljivo bila tudi torbica. Ni boljšega trezorja, ki na varno shrani vse, kar ženske nujno ali manj nujno potrebujete. Svoje dragotine nosite s seboj. Dinamično.
Vidite, tudi zato mi je všeč, da izdelujem torbice, ki so navznoter, kot pravite, trezor ženskih skrivnosti, tudi nečimrnosti, navzven pa lep okras, podaljšek ženstvenosti.
Skromno pravite, da torbice izdelujete, če se ne motim, že skoraj 50 let, vendar je to ob popolnem obrtniškem znanju tudi in predvsem kreiranje, ustvarjanje, torbica je stvaritev.
S torbicami se res že dolgo družim, one pa z menoj, drži pa tudi, da več časa ko preteče, krajši se mi zdi. Seveda so torbice tudi kreiranje, ampak moj oče me je vedno učil, da je prvo, drugo in tretje delo, umetniška žilica, malo sem je podedovala po njem, pa blagoslov. Tudi pri torbicah velja, da je talent samo 10 odstotkov uspeha, preostalih 90 so delo, trud, vztrajnost. Bili smo trije otroci, oče nam je že v mladosti vcepil delavnost, željo po znanju, natančnost, hrepenenje po dovršenosti, pomen razvoja, ne nazadnje občutek za čast in dostojanstvo.
Je o Antonu Okršlarju, vašem očetu, res vse, kar še danes pripovedujejo stari, resnični Ljubljančani?
Ne vem, kako vse se ga spominjajo, nedvomno pa je imel čast in dostojanstvo, ki ju je spremljala neizmerna delavnost. Pokončen mož je bil tudi, ko so njemu in njegovemu bratu nacionalizirali tovarno usnjene galanterije, ki sta jo odprla pred vojno, izdelovali so tudi ženske torbice. Moj oče je imel toliko moči, da je v tovarni, ki je bila nekoč njegova, delal kot uslužbenec, tehnični vodja, tudi oblikovalec. Ni mu bilo vseeno, kaj bo z njo, spoštoval je delo, imetje, čeprav tuje. Kako mu je bilo v najbolj odmaknjenem kotu duše in srca, pa je vedel samo on.
Tudi vi ste bili v Toku.
Ja, ko sem se vpisala na ljubljansko šolo za oblikovanje, oddelek za modo, sem šolske prakse opravila v Toku, že majhna sem vedela, kaj bom velika.
Brez težav in travm?
Brez, mlad človek je včasih osvobojen tistega, kar bi ga kdaj kasneje lahko zelo peklilo.
Legenda raznaša, da je bila vaša diplomska naloga torbica, s katero ste potem odvandrali v London.
Drži, naredila sem jo iz velurja, pomagal mi je seveda oče, nanjo sem s tušem nekaj narisala, nekaj, kar sem takrat čutila. Torbica je potovala z menoj v London, imperij mode. Ko sem se vrnila, sem tu, na Tavčarjevi 4, leta 1966 odprla trgovino. Takrat so bile zelo priljubljene majhne torbice, ljubke v svojih živih barvah. V izložbi so bile kot mavrica. Nekaj posebnega v tistih časih, ko so bile le črne in rjave, bele raje kot ne samo za birmo.
Je o tej vaši trgovini, ki je nedvomno ljubljanska institucija, res pisal New York Times?
Prijazno so jo omenili, ko je njihov novinar navdušeno pisal o Sloveniji.
Mislite, da bi to danes ponovil?
Prepričana sem, da ima Slovenija kljub krizi še vedno kaj pokazati. Tudi Newyorčanom.
Zakaj se niste s svojimi torbicami nikoli poskusili na tujem, še posebno ker vaše stranke, ki hodijo po svetu, pravijo, da so z njimi zelo opažene?
Torbice delam z veliko ljubezni, z navdušenjem, ki ne pojenja, tudi kreativa je zraven. Vse so unikatne, vsake naredim le nekaj kosov v različnih barvah. In nič več. Na to sem ponosna in sploh nisem skromna, vsi vemo, v kakšnih serijah zavzamejo svet zelo razglašene unikatnosti. A vsak ima svojo pot. In še nekaj, vsaka prava torbica ima svojo dušo, je duša nekaj, kar lahko razdeliš na tisoč duš?
Danes je torbica nekaj drugega, kot je bila nekoč. Da niti ne omenjam časov, ko so ženske v pradavnini nabirale zeli, koreninice, sadeže, tudi črve in kobilice v malhe, da bi potem vse to družina pojedla. So bile tisto torbice?
Ne, tisto so bile malhe, bisage, vreče. Ne vem, kdaj je bila prva torbica, vsekakor pa takrat, ko je prva ženska, ki jo je nosila, želela sporočiti, da to počne. Da je z njo zanimivejša, da ima sladke skrivnosti. A reči so tudi obratne, torbica sama po sebi ne pomeni veliko, ni vse. Njo dopolnjuje in izpolnjuje ženska. Od ženskih reči so s torbico primerljivi le še čevlji.
Da bi potem ena od kultnih gospa iz Seksa v mestu rekla, da življenja ni prestanovala v stanovanjih in hišah, ampak v čevljih z 12-centimetrsko peto.
Take smo.
Legenda pripoveduje, da so v vašo trgovino vlomili večkrat kot v Escadino.
Ne vem. Ne tekmujemo.
Je nekaj, kar vas vedno vprašajo, in tudi jaz vas bom. Ste nekoč res izjavili, da si vašo torbico z znamenitim velikim G lahko privošči vsaka ženska, le po en evro mora vse leto dajati na stran?
Sliši se zanimivo in duhovito, vendar tega nisem povedala. Ne verjamem namreč, preveč poznam ženske, da bi zmogle tako samodisciplino. To ni veselje, z evrom na evro se torbica odmakne dlje, kot sploh lahko sežeta ženska misel in pamet. In nobena domišljija ne pomaga. Torbico si kupiš, torbice si ne kupiš. To je vse, vmes ni ali je nič. Torbica ni nekakšno zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Premetavanje peska. Torbica je unikatno poželenje. Tudi ko je izpolnjeno, gori dalje. Torbica nikoli, tudi ko je že uboga, ni star lonec. Torbica je navdih. In vsaka ženska si zapomni, kako jo je, izbranko, prvič vzela v roke kot svojo. Prej si jo je samo ogledovala, vznemirljivo, vendar nevtralno. V rokah, a tako daleč. Potem pa je postala njena. Naj padajo prekle z neba, naj pride Angie Merkel, samo da je torbica.
Mimogrede, kakšne torbice nosi gospa Merklova? Jeklene?
Res ne vem.
Če človek ne ve, to lahko pomeni, da ne opazi, kar morda pove, da torbice pravzaprav ni, in če je ni, je to signal, da je neprimerna?
Tudi tako je mogoče razumeti, a o garderobi spoštovane prve dame Nemčije res ne vem dovolj.
Gospa Grošljeva, res ste gospa. Je to zaradi vaše meščanske vzgoje, mislim seveda v najboljšem pomenu besede?
Vsak čas ima svoj nabor vedenja, navad, družbenih pravil, dogovorov, načinov komunikacije. Nesmiselno je točiti solze za nečim, kar je mimo. Za nekdanjim meščanstvom, za plesi, kultnimi kavarnami, tempom, ki ni ubijal. Vendar mislim, pomirja me, da so v nas od vekomaj iste dobre in slabe reči. Samo reče se jim drugače, njihova pojavnost je drugačna. Letos bom novoletne voščilnice spet napisala s peresom. Zveni uporniško, ne preveč meščansko.
