Hana je obetavna oblikovalka nakita. Ne more pa ga nositi kdor koli, ampak je samo za tiste, ki premorejo pogum ter želijo izstopati. Le zakaj? To je drzen nakit, ki vzbuja veliko pozornosti.
Kdaj ste se začeli ukvarjati z oblikovanjem nakita?
Ko sem bila še zelo majhna. Opazovala sem, kakšen nakit nosi mama, in vedno je imela na sebi kaj ekstravagantnega. Veliko smo skupaj ustvarjali v družinskem ateljeju. Mama se je že takrat ukvarjala s keramiko, zato sem kasneje ti dve ljubezni, do nakita in keramike, združila.
Mama in oče se ukvarjata z likovno umetnostjo. Se pravi, da jabolko res ne pade daleč od drevesa?
Zagotovo, brez njiju ne bi šla v oblikovalske vode. Oba sta umetnika. Lahko bi rekli, da jabolko res ne pade daleč od drevesa, ampak v takšnih primerih se ne moreš izogniti temu, da ti ne bi bil jabolko. Najprej sem si želela postati novinarka, vendar se vate nevede prikrade neka sila in niti ne veš, kdaj ti ustvarjanje prirase k srcu. Risati sem začela proti koncu srednje šole, ko je bilo za menoj že veliko odločitev, kaj bom. In zdaj sem, kjer sem.
Je res, da pri ustvarjanju nimate prav posebnega navdiha?
Navdih je pri meni tehnične narave, saj vedno skušam nadgrajevati vse, kar sem že naredila, torej je logično nadaljevanje tistega, kar sem delala prej. Če pomislim, sem za prvo kolekcijo najbrž morala imeti navdih, da sem sploh začela to delati.
Ko ste začeli ustvarjati, ste imeli v mislih, da boste delali nakit samo zase ali tudi za druge?
V prvi vrsti je ustvarjen za druge. Že od nekdaj sem rada videla, da ga nosijo drugi –najprej mama, moje in njene prijateljice, pred leti pa še širša javnost. Zato najbrž že od začetka nisem nosila svojega nakita in še vedno ga le redko dam nase.
Zakaj?
Verjetno se mora spremeniti moja filozofija, ampak nekaj časa sem imela vtis, da bi bilo nekoliko arogantno, če bi nosila svoj nakit. Zdaj si ga že kdaj nadenem, saj mi je nekaj kosov res zelo ljubih in sem jih obdržala.
 |
| Foto: Ana Bovcon |
Kaj je bilo najteže, ko ste začeli ustvarjati?
Najprej sem morala po zelo težki poti, da sem lahko sploh obvladovala keramiko kot medij. Všeč mi je dejavnik naključnosti, saj nikoli ne vem, kaj bo nastalo. Velikokrat med ustvarjanjem v glavi nimam končnega izdelka, saj marsikdaj sestavljam nakit kakor sestavljanko. Nikoli se nisem imela za najbolj potrpežljivega človeka, ukvarjam pa se z medijem, ki zahteva precej časa, da vzameš po drugem žganju element iz peči in ga lahko šele kasneje uporabiš. Včasih se kaj že med ustvarjanjem poškoduje ali razbije. To je tudi osebna preizkušnja zame, koliko zdržijo živci in volja.
Veliko slovenskih oblikovalcev nakita, med njimi Lara Bohinc, je poskusilo srečo v tujini. Razmišljate tudi vi o tem?
Tudi o tem razmišljam. Nekaj časa sem bila sicer prepričana, da ima Slovenija prednost majhnega trga, na katerem postane izdelek hitro prepoznaven, medtem ko je v tujini, kjer je veliko več ljudi z enakim namenom, tudi konkurenca večja in je posledično teže uspeti. Zagotovo pa je več priložnosti kot tukaj.
V katerem mestu bi ustvarjali, če bi se vam odprla priložnost v tujini?
Šla bi kar v London. Odkar sem bila v Lizboni, bi šla z veseljem tudi tja, kjer bi obstajala skoraj večja možnost, da preživim, saj ima podoben standard kakor Ljubljana. London je seveda veliko dražji, vendar je tam pestra modna scena.
Kdo je vaš idol?
Vsak oblikovalec, ki pokaže kaj novega, nov prijem, ali pa se poigrava s čim že znanim in dela popolnoma svoje variacije. Take ljudi spoštujem.
Ko pomislite na svet slavnih, za katero zvezdnico si želite, da bi nosila vaš nakit?
Najlepše mi je, če vidim, da se kakšno dekle sprehaja z mojim nakitom. Kar do nje bi šla in ji rekla, to sem pa jaz naredila. Mislim pa, da bi bila zame največja čast, če bi ga nosila oblikovalka nakita svetovnega kova Lara Bohinc, saj jo zelo cenim. Dobila je že nekaj prestižnih nagrad pa tudi Britanci jo zelo cenijo. Če bi si ga nadela ona, bi rekla, vau, to sem pa dobro naredila.
Ste morda kdaj razmišljali, da bi k svoji kolekciji nakita dodali torbice ali čevlje?
Sem. Skoraj bi mi tudi uspelo, ampak težava je, ker ne znam šivati, zato me bolj zanima sodelovanje s kom, ki se s tem že ukvarja. Mikajo me predvsem torbice. Če bi imela možnost ustvariti še čevlje, se tudi tega ne bi branila.
Kakšne so vaše želje za prihodnost?
Rada bi živela brez stresa, popolnoma prepleteno z ustvarjanjem. Zdi se mi, da je nekaj najlepšega v življenju ustvarjati.
(Ana Bovcon je študentka 3. letnika novinarstva na FDV.)
