Lara Podvršič. Njen čedni obraz spominja na Kate, vojvodinjo Kambriško, a je mlajša od monarhinje. Je 26-letna oblikovalka nakita. Posebnega. Iz plemenitih kovin in dragih kamnov. V unikatne kose piše vse občutke, ki jih prejema, ko preprosto živi vse, kar predstavlja. Bolj ko izkuša življenje, bolj se uči, kako se mu prepustiti, ne upirati. To je njeno ustvarjanje: okusi življenja, ujeti v večnosti nakita.
Vaš zlatarski atelje v Grosupljem nosi kratico DR. Nam zaupate, kaj pomeni?
DR so začetnice mojega pokojnega strica Rada Dolinška, ki je ustvaril podjetje Zlatarstvo DR pred 30 leti. Pred nekaj leti je prišel čas, ko se je bilo treba odločiti, ali ga zapreti ali prenoviti, pomladiti. Takrat sem se odločila, da prevzamem vodenje. Iz tedanjega zlatarstva sem ustvarila svoj atelje in začela oblikovati umetniški unikatni nakit. Kratici DR sem pustila kot spomin na nekoga, ki mi je postavil temelje, da lahko živim svojo lastno umetnost.
Kako se je pravzaprav začela vaša ustvarjalna zgodba?
Zelo težko govorim o začetku ustvarjanja, saj začetka sploh ne čutim. Ta zgodba je v trajanju mene same kot človeka – sem ustvarjanje samo, odkar se zavedam. Nakit sem oblikovala že kot majhna punčka iz žic in fimo mase, nato pa jokala kot dež, ko mi je sestrin pes vse zgrizel. Takrat se nisem zavedala, da bo to moja življenjska zgodba. Velikokrat se danes nasmejim dejstvu, da živim to, kar sem kot otrok dojela kot igro. Sicer pa, kaj ostane ustvarjanju, če mu odvzamemo igro?
Plemenite kovine in dragi kamni so me zares našli, ko sem prevzela družinsko podjetje. Ne spadam v skupino ljudi, ki so že od malega sanjali, kaj bi radi postali, in to nato tudi uresničili. Moja največja želja je bila vedno zgolj to, da se čutim živo, izpolnjeno, da čutim sebe. Temu občutku sem sledila in pripeljal me je do tukaj, kjer stojim zdaj.
Zakaj je vaš nakit drugačen, bolj poseben od drugih?
Že samo vprašanje je zame kompliment, vendar nisem zagovornica primerjanja. To, da je nakit drugačen, je zame najbolj naravna in edina možna pot, saj ko resnično ustvarjaš iz sebe ter iz občutkov, ki jih živiš, ni druge možnosti. Vse življenjske poti so unikatne in dveh identičnih posameznikov ni. Rada prepustim kovini in kamnom, da me vodijo; bolj ko ustvarjam, bolje jih znam slišati. In bolj ko se upam prepustiti, bolj naraven, prvinski, avtentičen je končni občutek ob nakitu. Nekateri zato menijo, da tavam, v resnici pa šele tako pravilno dojemam naravne oblike in jih lahko preurejam po svojem navdihu.
Pa vendar, se ravnate po kakšnih pravilih?
Moj nakit je popolna svoboda; v ustvarjanju ni prostora za pravila, saj se po mojem mnenju ta dva koncepta izključujeta. V istem trenutku, ko si postaviš pravilo, se omejiš, postaviš se v škatlo, in dlje od njenega roba ne moreš seči. Ustvarjanje pa se začne za tem robom; ustvarjanje je rojevanje novega, še nepoznanega, pravilo je opis starega in ponavljanje že videnega, preverjenega.
Kje pa najdete navdih oziroma zagledate tisti pravi motiv, ki ga nato uporabite pri oblikovanju?
Navdiha ne iščem, navdih je v meni in povsod okoli mene, je življenje. Lahko se zgodi ob prvem stisku roke, lahko na sprehodu po bližnjem gozdu ali preprosto ko sedim v družbi same sebe. Navdih vdihujem in izdihujem. In ko ga združim z oblikovanjem kovine, se zame začne fantazija. To je eden od razlogov, zakaj tako ljubim svoje delo; ko pogledam določen izdelek, natanko vem, kakšne občutke sem imela, katere misli so se mi sprehajale, katero obdobje življenja sem potovala, saj mi je navdih življenje samo, kot ga izkušam v danem trenutku. Kot bi zajemala trenutke in jih pretvarjala v večen spomin.
Kako spajate kamenčke v zlato – ali se materiali takoj zaljubijo, zlijejo ali se kakšni pač nočejo združiti?
Vkovanje kamnov in kristalov je moja velika strast; kot pravi znani pregovor: kamen je krona nakita. Pri sebi sem opazila, da vedno najprej pregledam kamen oziroma kristal in ga nekaj časa prelagam po roki, da ga resnično začutim – vse strukture, fasete – in iz tega izpeljem vkovanje. Seveda se dogaja, da kdaj teče vse po maslu, spet drugič je treba vložiti več truda. Sem velika zagovornica popolnoma naravnega dizajna, všeč mi je videz, da je kamen, kot da bi prihajal iz kovine.
Katere kose pa najraje ustvarjate in kaj od nakita sami najraje nadenete?
Najbolj čutim prstane – zame so osebnostni simbol, predmet moči. Jaz imam tudi svojega, zdaj že nekaj let istega, izdelala sem ga ob odprtju ateljeja in ga vedno nosim. Vsakič ko ga nadenem, bolj čutim samo sebe, daje mi moč, da izpeljem stvari, ki sem si jih zadala takrat, počutim se veliko bolj prizemljeno in osredotočeno. Sicer pa rada ustvarjam vse kose nakita, a tudi kaj drugega, kar ni povezano z nakitom. Namen mojega ustvarjanja ni vezan na to, kaj ustvarjam, ampak zgolj na ustvarjanje samo. Trenutno izdelujem srebrno spominsko knjižico, tako da me tudi druge stvari zanimajo, denimo izdelovanje skulptur iz plemenitih kovin.
Verjamete v srečo ob pogledu na zvezdne utrinke? Kateri kos nakita pa bi oblikovali, če bi delček meteorita padel pred vas?
Ne verjamem v srečo niti v nesrečo – zame sta obe zgolj različni perspektivi gledanja dane izkušnje posameznika. Določanje obdobij življenja v srečne ali nesrečne je večinoma sebično. Verjamem v življenje samo, ker ga izkušam in s tem živim samo sebe. Uživam ob pogledu v zvezde; neskončnost in veličina neba me vedno znova opominjata na majhnost in minljivost sebe kot posameznice. Že večkrat je delček meteorita padel pred mene, in to je bil moldavit, ki je tudi moj najljubši kristal. Pravijo, da nam moldaviti prinašajo čisto ljubezen zvezd in nas opominjajo, od kod smo prišli. Tu ni nič pretirano metafizičnega, saj smo zares »le« zvezdni prah. To je dokaz empirične znanosti (Smeh).
Kateri je, po vašem, večen kos nakita?
Tisti, s katerim se najbolj poosebite, ki vas najbolj predstavlja. Tisti, ki vas v občutkih prežema tako močno, da se za trenutek meja med subjektom in objektom razblini – tisti je po mojem mnenju pravi. Samo dovoliti si je treba to začutiti. Tak kos postane vaš osebni večni kos nakita.
