Jurij Bradač, Mariborčan, ki ga v ameriškem Los Angelesu poznajo pod imenom Yuri, je z nami spregovoril o modi, slogu in nakupovalnih navadah, razkril svoj najljubši kos oblačila in opozoril na pogosto zahrbtnost Slovencev v tujini.
Kakšne so vaše nakupovalne navade?
Zadnji dve leti, ko sem bil obraz znamke Christiana Audigierja Ed Hardy v svetovni kampanji, sem dobil, kar sem hotel od njega. Sicer pa nimam posebnih pravil. Če nekaj vidim v izložbi in mi je všeč, lahko stane 5 ali pa 500 evrov, pa bom kupil. Ni pomembno ali imaš 5 ali 500 evrov v žepu, pomembno je, da to znaš nositi in da imaš okus. Seveda pa imam najljubše blagovne znamke, ki jih nosim: Hugo Boss, Dolce & Gabbana in Roberto Cavali.
Kaj najraje nosite?
Za zaprtimi vrati najraje nosim adamov kostum s kakšno lepo Slovenko v evinem kostumu.
Kakšno razliko opazite med slogom Slovenk in Američank?
Lahko rečem, da je razlika. Sicer je pa tudi Amerika zelo raznolika. Los Angeles ima popolnoma svoj slog, je neki drug svet. Bolj si 'odpičen', zanimivejši si. Bom pa rekel, da tudi Slovenija že nekaj časa tesno sledi modnim trendom.
Spremljate, kaj se dogaja na tednih mode?
Precej manj kot prej, ko sem bil stoodstotno v modi in sem se ukvarjal samo s tem, ampak še vedno dovolj, sicer bolj v Ameriki, v New Yorku in Miamiju. V Los Angelesu pa se v modi, zlasti v visoki modi, ne dogaja veliko. Sem pa vseeno dokaj na tekočem.
Na modnih pistah v modnih prestolnicah vidimo kar nekaj uspešnih slovenskih manekenk. Kakšne pa so možnosti manekenov v tujini?
Moškim je na tem področju veliko težje kot ženskam, saj te v modi prevladujejo. Tako morajo že v samem začetku narediti veliko več, da se dokažejo, ker je pomembna tudi prepoznavnost. Jaz podpiram vsakega in sem pripravljen tudi pomagati. Sam nikoli ne bom pozabil, od kod prihajam, kdo so moji prijatelji in kdo mi je stal ob strani, me podpiral. Tako da ljudi sprejmem z odprtimi rokami in jim pomagam, če jim lahko.
Kaj pa slovenski oblikovalci, spremljate njihovo delo?
Ja. Alana Hranitelja, njega vsekakor, saj je uspešen na mednarodnem področju, Uršo Drofenik, pa še kar nekaj jih je. Slovenci imamo nekaj zelo dobrih oblikovalcev, za katere mislim da bi lahko bili, nekateri pa so že, na ravni nekaterih svetovnih kreatorjev. Je pa, kar moram poudariti, ker sem občutil tudi na lastni koži, dosti težje priti iz Slovenije, ker smo majhni in še vedno neprepoznavni. Žal tudi Slovenija premalo podpira in premalo ceni uspešne ljudi, ki se morajo najprej dokazati v svetu, šele potem jih Slovenija komajda prizna.
Kako je s Slovenci v tujini? Si med seboj pomagajo, pomagate?
Imam dobre in slabe izkušnje s Slovenci v tujini. V Los Angelesu jih ni veliko, sicer pa občasno pridejo ljudje, jaz jim vedno z veseljem odprem vrata, pomagam. Če pride kaka manekenka, maneken, če se želi kdo tudi spustiti v igralstvo, jih podpiram. Imam pa tudi slabe izkušnje, ker večina zaradi prizadevanja po lastnem uspehu obrne drugim hrbet, kar je zelo žalostno – majhni smo, pa še ne stopimo skupaj in si pomagamo. To ni dobro.
