Vse več je trgovinic, v katerih nas privabljajo rabljena in vintage oblačila ter modni dodatki, nekateri imajo še vedno pripeto originalno etiketo celo priznanih oblikovalcev. A jih nekatere dame ne marajo več, morda so jih »prerasle« ali so pač preprosto odslužile svojo dobo. O celotni ponudbi smo povprašali lastnice trgovin, ki jih je v naši prestolnici kar veliko. Svoje mnenje pa so – iz prve roke – podale tudi priznane modne strokovnjakinje. Pred osamosvojitvijo Slovenije smo bili najstniki najsrečnejši, če so nas starši dvakrat na leto, med sezonskimi razprodajami, peljali po nakupih oblačil čez mejo. Po nove leviske, allstarke in kakšno polo majico, seveda s prišitim znakcem katere od blagovnih znamk, ki se jih je takrat nosilo. Ob pristnih je bilo (pre)več tudi cenenih kosov s stojnic znane hektične tržaške tržnice Ponte Rosso, ki so že na daleč kričali, da so ponaredki, a najpomembnejši je bil vendarle kakšen krokodilček, čeprav nekam čudnih odtenkov in malone zanikrno prišit na prsni del. Hrepeneli smo predvsem po nedosegljivem. In čutijo ga, hrepenenje, tudi sodobne modne duše. Ko v priljubljenih trgovinah iz druge roke dobijo priložnost za manj dobiti več, je življenje takoj nebeško. Res?! Kaj pa občutek oziroma zavedanje, denimo, da se je neznankin vonj za vedno zažrl v (pre)potiskano svileno rutico Louis Vuitton ali da madež espresa na torbici Birkin ne bo šel nikoli iz usnjenega ročaja? »Ah,« zamahne večina. Ok, no, sam' 'prašam! ... Pokukajmo zdaj v resnični svet »druge roke«.
Osebni pristop
Neva Virant v showroomu 2nd Chance na Lepodvorski ulici za Pivovarno Union v Ljubljani ponuja rabljena oblačila in dodatke svetovno priznanih modnih blagovnih znamk. Posamezen kos vzame v komisijsko prodajo, če ni nič uničen in če je čist, potrdila o čistilnici pa ne zahteva. Njena provizija je 50-odstotna (na primer: če je sto evrov prodajna cena izdelka, vzame trgovina 50 evrov, drugo polovico pa dobi dobavitelj). Neva verjame, da vsak kos čaka, včasih lahko tudi mesece, svojega lastnika, nekoga, ki se bo v njem našel ter nato užival. Zaradi pestrosti mode, ki dopušča neskončno možnosti kombiniranja in stiliranja, časovno ne omejuje prodaje in ne prodaja kolekcij po letnih časih. Prepričana je, da je tudi njena občasna pop-up trgovina odlična priložnost, da ponudi še naključnim mimoidočim v središču Ljubljane tisto, kar se sicer »skriva« v stalnem showroomu. Njene (stalne) stranke imajo rade kakovostne kose po ugodnih cenah in jih to, da so iz druge roke, ne moti. Trenutno najdražji kos v 2nd Chanceu so povsem novi čevlji s prestižnim podpisom Christian Louboutin. Cena? 370 evrov. Kako pa prepozna, da je kos res pristen? »Pri določenih blagovnih znamkah je originalnost ali neoriginalnost očitna, pri drugih pa, če nimajo certifikata ali računa, se pozanimam pri poznavalcih.« Na vprašanje, po čem se 2nd Chance razlikuje od drugih, pa Virantova odgovori: »Smo ena redkih, če ne edina trgovina z robo iz druge roke v Sloveniji, ki ponuja tolikšen spekter oblačil in modnih dodatkov svetovno zvenečih znamk. V tem trenutku je showroom odprt po dogovoru, kar pomeni, da ima vsaka stranka čas nakupovanja samo zase. Ugotovimo, kakšne so njene želje, in nato skupaj najdemo kose, ki so ji pisani na kožo, ter ustvarimo najboljši možen slog.«
Barantanje na stojnicah
Vintage Vikend z idejno vodjo Nino Štajner je ljubiteljski projekt za popularizacijo nošenja nostalgičnih oblačil in skupek dogodkov, ki se spontano pojavljajo na različnih krajih in vedno znova navdušujejo. Prve vintage tržnice so bile spremljevalni program modnih revij, pozneje pa so zaradi velikega zanimanja postale samostojni dogodki z modnimi revijami, fotografskimi razstavami, glasbenim, filmskih programom in še marsičim. Cilj je promocija nošenja rabljenih oblačil, in ne zaslužek, zato oblačil načeloma ne jemljejo v prodajo. Radi pa jih posojajo za snemanja. Ponudbo na posameznih dogodkih nekoliko spreminjajo glede na letni čas in aktualnost. Na vprašanje o proviziji Nina zaupa, da je zelo majhna, včasih že kar v minusu, sploh odkar se je na vintage sejmih začelo na veliko barantati. Obiskovalke Vintage Vikenda so predvsem ženske, vse od srednješolk pa do njihovih mam. Za med gredo predvsem poceni zgornji deli (bluze, majice, puloverji) pa tudi leviske in torbice so zelo zaželene. Po Nininem mnenju je največji problem vintage trgovin ta, da so velikokrat premalo urejene in oblačila tako ne delujejo ekskluzivno. Katere stvari pa ne bi nikoli vzela v prodajo? »Mamine maturantske obleke.«
Nostalgija z umetnostjo
V Barbari Por Hrovat, ki obožuje modo, se je že med bivanjem v Kanadi počasi rojevala ideja, da bi imela svojo trgovino, a ne samo z oblačili, ampak vsem, kar polepša nas in naš dom. Trgovino, v kateri imaš občutek, da si stopil v dnevno sobo. Divas Vintage na Gosposki ulici 3 v Ljubljani tako že vrsto let ponuja klasična, dobro krojena, višjekakovostna oblačila po dosegljivih cenah, modne dodatke in seveda oblačila iz različnih obdobij pa tudi pohištvo in dodatke za dom. Pred kratkim se ji je pridružil antikvariat z galerijo Igorja Kukovca (Rimik) s posebnimi kosi pohištva in slikarskimi deli. Na obisk v trgovini se lahko naročijo tudi skupine in ob nostalgični glasbi, s pomočjo svetovalcev in stilistov ekskluzivno nakupujejo. Porova ima rada tudi kose, ki govorijo zgodbo o preteklosti in identiteti Slovenije – obujajo jo stari kosi Laboda, Mure, Yugo eksporta, Industrije usnja Vrhnika itn. »Vse, kar vzamemo za prodajo, mora biti lepo ohranjeno, brez madežev, z delujočimi zadrgami in podobno. Na žalost pa je mnogo dobrih kosov, ki so bili deležni napada moljev. Zelo zaželena so moška oblačila. Za čiščenje poskrbimo sami, tako namreč lahko svojim strankam zagotovimo čistočo vseh izdelkov, ki jih ponujamo,« razloži lastnica. Najdražji kos trenutno je »tote torbica« iz afriškega pitona, ki jo prodaja za 450 evrov.
Njeno vodilo? »Moda je umetnost oblačenja, ko enkrat primeš v roke 'čopič', ga je težko izpustiti. Drznite si biti drugačni, unikatni in ekskluzivni. Osebno sovražim hitro modo in kupovanje poceni oblek, če se lahko tako izrazim. Moja garderoba je sestavljena iz posebnih in zanimivih kosov, ki jih nosim ne glede na to, ali grem v soboto zjutraj na tržnico, na piknik, na večerjo ali pa samo stopam v nov delovni dan,« se prijazno poslovi Barbara Por Hrovat.
Večni kosi
Gumbki, trakovi in druge drobnarije so bili vsakdanjik Ajde Ambrožič, že odkar pomni, saj je dve desetletji delala v trgovini s pozamenterijo Klara. Pred nekaj leti pa je, ne ve natanko, zakaj, praznovala rojstni dan z izmenjavo oblačil, ki so prijateljicam obvisele v omarah. Nove, narobe kupljene, enkrat oblečene ... Iz tega je razvila idejo, da bi lahko pozamenteriji dodala modno ponudbo. V nekaj mesecih je odprla marsikatero omaro (tudi znanih) Slovenk, ki so z veseljem prinesle ohranjene kose in katerega tudi odnesle. Trgovina na Rimski je kmalu postala premajhna, sledila je selitev v pasažo Nebotičnika, kjer je več mimoidočih. »Dolgoletna stranka nas je zadnjič poimenovala 'butična izdaja second hand trgovinice', kar nam kar pristaja,« za začetek pove lastnica. V komisijsko prodajo jemlje visokokakovostne kose in tudi modele, ki so lahko samo zanimivi, ter pristne stvari vrhunskih znamk, ki pa morajo imeti priložen račun. Nikoli ne bi vzela stvari, ki so ponošene, nenegovane in ki v njenih očeh ne sodijo v koncept trgovine. Oblačila so večinoma stara sezono ali dve, morajo pa biti popolnoma ohranjena. Nakit je lahko starejši, pri čevljih pa zahteva, da so čisto novi. »Enkrat obuti, bolj rabljenih pri nas ne boste našli,« pojasni Ambrožičeva. Meni, da je pri tem poslu največja težava splošen padec standarda, zato je njen koncept, da kosi, ki so bili zelo dragi, preidejo v druge roke po zares sprejemljivih cenah. In Klarina provizija? »Pol-pol!«
- IZ PRVE ROKE
Almira Sadar, profesorica modnega oblikovanja: »Kot alternativa hitri 'kupi in zavrzi' modi se za ozaveščene uporabnike vedno bolj uveljavlja trajnostna moda, ki zagovarja oblačila na dolgi rok. Mednje spadajo tudi tista iz druge roke. Z nakupom rabljenega oblačila ne samo podaljšamo njegov rok uporabe, ampak kupimo tudi že nošeno zgodbo prejšnjega lastnika. Sama najbolj zagovarjam 'upcikliranje' – nadgradnjo, osebno dodelavo že nošenih oblačil. V kolekciji pomlad/poletje 2015 sem uporabila 'second hand' rute, ki sem jim z laserskim rezom spremenila videz. «
Špela Jambrek, modna oblikovalka in stilistka: »Vintage oblačila imajo svoj čar, seveda, takega, ki me privabi, da si jih z zanimanjem ogledam, otipam in si ustvarim nekaj slik, kakšne zgodbe bi lahko imel takšen kos, kakšen je bil takrat, ko je bil še del svoje sodobne slike. Redko si kupim kakšnega, ker me preprosto redkeje 'premakne'. A nekaj sem jih posvojila, in čeprav jih ne nosim veliko, se mi zdi, da poleg modne estetike nosijo svojo pripoved, ki je le njihova, in to jih dela posebne, malo skrivnostne. Iskreno povedano, me prav to privlači, obenem pa sem zadržana, saj imam ob tako intimnem stiku, kot je z oblačilom, rada stvari 'razčiščene'. Včasih pa le prevlada zgodba zadaj: ravno pred kratkim si je fant v Berlinu iz njihovega gledališkega fundusa omislil vintage plašč iz umetnega krzna in je imel priložnost izvedeti, kakšne zgodbe nosi. Prav polepšale so nama dan.«
Tea Hegeduš, modna urednica: »Obstajata dve vrsti trgovin z oblačili iz druge roke. Medtem ko v eni najdemo rabljena in odslužena oblačila večinoma nizke kakovosti, v drugih ponujajo nošene (kot tudi 'pretekle') kreacije modnih oblikovalcev in izbrane vintage kose. Osebno v prvih ne vidim posebne modne vrednosti, druge pa so odlična priložnost za nakup čisto pravih modnih investicij, seveda po cenah, precej prijaznejših do žepa. Sama praviloma raje zaidem v trgovine z novo modo, profesionalna deformacija pač, se pa rada ustavim v nekaterih 2nd hand trgovinah v tujini (v Londonu je nekaj čudovitih naslovov), kjer skrivajo tudi nekaj desetletij stare kose zbirateljske vrednosti. Sicer se mi koncept garderobnega recikliranja zdi odličen, ko bom končno našla malce časa, bom prerešetala tudi svojo garderobo in vse, česar nisem oblekla več kot leto dni, odnesla v katero izmed prodajaln. Tudi sicer se vse bolj nagibam k etični in ekološki uporabi oblačil.«
Valentina Smej Novak, filozofinja, publicistka in modna poznavalka: »Za vintage obleke in obleke iz druge roke je prisotnih več dimenzij, tako ekološko-etična, nostalgično-sentimentalna kot kulturna. Etično, ekonomično in odgovorno do okolja je, da oblačila ponosimo in izrabimo v njihovi funkcionalnosti. Pridelava bombaža je namreč ena najbolj pesticidno intenzivnih kmetijskih predelav in je zelo obremenilna za okolje, zato je reciklaža gotovo boljša od brezglave potrošnje. Oblačila pa so tudi objekti, ki so nam zaradi njihove uporabe 'nošnje' dobesedno najbliže (spomnimo se na primer kontroverznega oglasa, v katerem je mlada Brooke Shields trdila, da ni med njo in njenimi kavbojkami ničesar …), zato imajo tudi sentimentalno dimenzijo, so nosilci spominov, občutkov in kulturnih kod. Predelano babičino krilo ali mamin Murin kostim iz 80. let nas ne bo zadovoljil samo v svoji funkcionalnosti ali podobi, ampak nošnja govori zgodbo. Nekatera oblačila zaradi umetelnosti izdelave ali dovršenosti postanejo tudi objekti z umetniško vrednostjo ali pomniki časa. Ko pa postane vintage modna muha, so na delu spet drugi mehanizmi, ki zastrejo etično in sentimentalno in postanejo predvsem komercialni. Seveda sem naklonjena vintage oblačilom, tudi sama jih imam kar nekaj v omari, počasi pa se že tudi moji prvi nakupi pod neusmiljenim diktatom časa pretvarjajo v vintage, ki čaka, da ga bo odkrila moja najstniška hčerka.«