Oblikovalca, 29-letni Erik Maj Potočnik in 31-letni Matjaž Plošinjak, sta v slovenskem modnem prostoru že dobro uveljavljena, tuja jima ni niti tujina. V Sloveniji organizirata modne prireditve, dogodkov v drugih državah pa se udeležujeta kot gosta.
Bi se, če se ne bi poznala, sploh znašla v svetu modnega oblikovanja?
Erik Maj: Lahko bi se zgodilo, da bi tisto leto odpotoval proti Škotski in tam študiral. Tak je bil načrt, a je padel v vodo. Nato je skupno mrcvarjenje blaga pripeljalo do tega, da sva želela o tem izvedeti več in delati na tem področju.
Matjaž: Preden sva se srečala, me je moda sicer zanimala, a seveda ne tako intenzivno kot zdaj, ko je postala stroka.
Erik Maj: Vizualna kulturna mi je bila vedno zanimiva, a nikoli nisem pričakoval, da bo šlo resno v to smer. Kot otrok in najstnik sem se izobraževal na glasbenem področju in prepričan sem bil, da se bom usmeril v glasbo. Potem so se zadeve obrnile in vizualne podobe so me začele bolj zanimati kot slušne. To je zahtevalo svoj davek.
Matjaž: Sodelovati sva začela zaradi enega razloga – raziskovanja sveta, ki nama je bil delno znan, a še vseeno toliko tuj, da sva ga želela raziskati.
Ker nista šolana oblikovalca, sta verjetno potrebovala veliko pomoči šivilj in krojačev?
Erik Maj: Najina prva kreacija je bila popoln eksperiment, ki sva se ga lotila povsem sama. Seveda nisva bila tehnično podkovana in najpomembnejša nama je bila forma. Sčasoma pa si vedno bolj želiš, da ta ni vse.
Matjaž: Sedaj forma deluje. Tudi s pomočjo drugih.
Kot stilista sodelujeta z znanimi imeni, kdo je za vaju največji izziv?
Erik Maj: Predvsem naju zanima zgodba. Veliko zvezdnic je atraktivnih zgolj zaradi svoje podobe. Kaj ostane od Lady Gaga, če ji vzameš vso drznost in podobo? Nič. Kaj pa od Josipe Lisac? Vse, saj ima tako močno izraznost. Zagotovo ne bi odklonila sodelovanja z Lady Gaga, a vriskala od veselja verjetno tudi ne bi.
Matjaž: Vriskala bi pri Daphne Guinness, to je ikona. Skratka, nekateri ljudje lahko marsikaj povedo. Pri nas je ena takih Judita Treppo. Trenutno sicer sodelujeva z zanimivim dvojcem Malunca, ki ni mainstream. To je uglasbena poezija. Delo z njima nama je v užitek, saj želita delati kakovostno in si za to vzameta čas.
Tudi vidva si za svojo podobo vzameta čas. Kdaj iz stanovanja stopita nepopolno urejena?
Matjaž: Da bi bila neurejena in razcapana, se ne zgodi. Mogoče sva včasih malo manj poštirkana in kdaj se zgodi, da sva brez fasade (mislita na plast pudra, op. a.).
Erik Maj: Pri Matjažu se to zgodi večkrat. Sam sem bolj zapet, srajce nosim vsak dan, Matjaž pa je bolj sproščen. Trenutno so moji lasje preveč sproščeni, a ne morem nič narediti. Mogoče če bi nosil lasuljo. To sicer ne bi bilo prvič, a takrat ni nihče opazil.
Številna sodelovanja in prireditve v tujini so vama pustila vtis o tem, kaj oblikovalcu tujina nudi, kar mu Slovenija ne. Kakšne so vajine izkušnje?
Erik Maj: V tujini je zagotovo več borbe, a hkrati tudi več prostora za ustvarjalno svobodo. Moda se namreč ne konča pri tem, da je obleka izdelana, ampak jo je treba tudi prodati. Uporabnik pa jo mora nositi. To je največji užitek. Če na ulici vidiš koga v svoji kreaciji, je večji užitek, kot če jo gledaš v eni od modnih revij. Obleka živi s človekom.
Matjaž: Za tujino si moraš vzeti čas, sicer se lahko hitro zaletiš. Ko sva bila mlajša, sva se kdaj nepremišljeno odločila in šla ob dani priložnosti. Ampak treba se je posvetiti temu, kaj boš tam pokazal.
Pri ljudeh iščeta vsebino, prav tako mora za vaju tudi moda pripovedovati zgodbo. Kakšno pripovedujeta s svojimi kreacijami?
Erik Maj: Interpretirava svoje zamisli in ideje, a etikete si ne dava. To naj naredijo drugi.
Matjaž: Neko osnovno zgodbo v začetni fazi ustvarjanja zagotovo imava, a jo pozneje dopolnjujeva in nadgrajujeva. Včasih je navdih človek, barva ali glasba. Včasih nič. Le morje idej, ki jih je treba oklestiti.
Erik Maj: Pri kolekciji La Métamorphose je bila osnovna ideja forma Eifflovega stolpa, čeprav tega na prvi pogled najbrž ne bi opazili. A vse ideje sva razvijala iz nje.
Sploh raje razvijata iz forme kot iz barv?
Matjaž: Ja, na začetku sva bila bolj pisana. Zdaj pa je izziv, kako s strukturami ene barve in različnimi tehnikami interpretirati različne oblike.
Erik Maj: No, trenutno me popadajo neke barvaste ideje. Tako da, kaj pa vem, mogoče bova prihodnje leto roza in turkizna.
Matjaž: Ne bova.
Kako uskladita različne ideje?
Erik Maj: Matjaž se prilagodi. Večkrat lahko jaz prepričam njega kot nasprotno. A da bi si ideje povsem nasprotovale, se niti ne dogaja.
Ali pri oblikovanju pristajata na potrebe trga? Se prilagajata temu, kar narekujejo modne smernice?
Erik Maj: Ko delaš po naročilu, se moraš bolj prilagoditi, čeprav seveda še vedno ohraniš svojo izraznost. To, da bi bila šivilji, se nama zdi nespremenljivo. Nekajkrat sva se sicer kar precej prilagodila, a nama je bilo na koncu žal, zato tega ne bova več storila. Želiva si biti izrazna. Sprejmite ali pustite. Prilagodiš se takrat, ko veš, da se bo kaj realno prodajalo. A še vedno ne v tem smislu, da bi delala zgolj za to, da bi se res prodalo.
Matjaž: Tako bi oblikovalec izgubil identiteto in izraznost. Potem je lahko tak kot vsi drugi. Zelo lepo je, ko na predstavitvi številnih oblikovalcev prepoznajo tvoje delo.
Vajina oblačila so bila na prodaj v različnih večjih modnih trgovinah pri nas in na tujem.
Erik Maj: Ja, a žal se ni izteklo tako, da bi sodelovali še naprej. V osrednji ljubljanski modni trgovini sva naredila, kar so od naju pričakovali. A človek bi pričakoval, da bo trud obojestranski.
Matjaž: Težava je, da trgovine v Sloveniji oblačila jemljejo na komisijsko prodajo, hkrati pa si želijo ekskluzive. Ko omeniš tretjinski odkup kolekcije, o tem nočejo slišati. To je žalostno.
Erik Maj: Tudi koncept prodaje pri nas je žalosten. Ta je prav tako pripovedovanje zgodbe. Zakaj v izložbi ne bi sestavili zgodbe, v kateri bi stala oblačila znamke Viktor & Rolf, Almire Sadar, Petra Movrina in Versaceja? Celotna trgovina je njihova scenografija, naj povedo zgodbo. Ne pa da se izpostavi tuje oblikovalce, slovenske nadobudneže pa postavi v kot.
Problem slovenske mode torej niso ne oblikovalci ne stranke, za katere je očitno, da imajo rade naše ustvarjalce, ampak trgovine?
Matjaž: Točno tako. Problem ni v oblikovanju ali potrošniku, ampak v vmesnem členu.
Erik Maj: Trgovine kupijo kreacijo modne hiše Alexander McQueen, ker jim je seveda nihče ne bo poslal zastonj. Slovenski oblikovalci pa moramo biti toliko fleksibilni, da pristajamo na to, da investiramo v kolekcijo, jim jo damo na obešalnike in upamo. To je nesmisel in nespoštovanje. Težava je tudi, da oblikovalci na to pristajamo, a drugače bi bili odpisani.
