Biseri – čarobne solze bogov

Zgodovina biserov sega daleč v preteklost. V egipčanskem muzeju v Kairu je razstavljen najstarejši najden nakit iz biserov, ki je enega izmed perzijskih kraljev pred 4300 leti pospremil na njegovi zadnji poti.

Redek in dragocen dragulj

Do začetka 20. stoletja so bili biseri zaradi redkosti dosegljivi le bogatašem. Šele leta 1921 je uspelo Japoncu K. Mikimotu trgu z dragulji v Parizu ponuditi tudi gojene. Na začetku gojenja biserov so z dna morja lovili »divje« školjke in jim vsajali tujke. Školjka je tujek pogosto izrinila, zato je bil nastanek bisera odvisen predvsem od naključja. Z leti pa so znanstveniki izpopolnili to dejavnost. Ugotovili so, katere so najprimernejše življenjske razmere in katere so najprimernejše vrste školjk. Rezultat je boljša bera kakovostnih biserov, ki so postali dostopni tudi širšemu krogu ljudi. Kljub vsemu je njihovo pridobivanje še vedno zelo odvisno od volje narave. Tajfuni, ki morje razburkajo vse do dna, kakovost vode ali naravni sovražniki pogosto ogrožajo življenje školjk in s tem tudi gojenje biserov.

Skrivnost nastanka

Nastanek bisera v naravi je pravi čudež, a tudi gojeni se tvorijo zelo podobno. Biserna školjka živi na dnu morja in se prehranjuje s planktonom, ki ga tokovi prinesejo v njeno notranjost. Če je v planktonu kaj, česar školjka ne more prebaviti, na primer grudica peska, se školjka takoj začne braniti in tujek izolira. Grudico peska obdaja s slojem biserovine. Tako se začne nastajanje bisera. Školjka tujek vedno znova obdaja s slojem biserovine, tako dolgo, dokler končno ne nastane biser. Podobno nastanejo tudi gojeni, le da naključju nekoliko pomagajo, saj tujek vstavi človeška roka. Potem ko se biserna školjka nekoliko odpre, ji gojitelji vstavijo trdo sredico, nato pa školjke v mreži potopijo na dno. Vsak dan preverjajo temperaturo in kakovost vode ter glede na rezultate prestavljajo mreže s školjkami in jim tako omogočajo primerne razmere za rast. Bisere vzgajajo na celotnem prostoru Pacifika, na Japonskem, Kitajskem in v Indiji. Imitacije, kot so na primer biseri z Majorke, so industrijsko pridobljene iz stekla, keramike, ohišja školjke ali iz umetnih vlaken in imajo nenaravno gladek vrhnji sloj.

Kriteriji, po katerih se lahko pri nakupu biserov ravnajo tudi laiki, so predvsem velikost, svetel sijaj in gladka površina. Velikost pogosto določa tudi ceno, ta je pri gojenih odvisna od velikosti vstavljenega tujka, časa rasti v školjki in debeline biserovine. Slednje je najpomembnejši dejavnik kakovosti, saj je lahko velik biser tudi posledica večjega vstavljenega tujka in krajšega časa rasti v školjki. Tanjši ko je sloj biserovine, večja je verjetnost, da bo ta razpokala, lesk bo manjši, barve pa manj izrazite. V odsevu kakovostnega bisera lahko vidimo svojo podobo, matirana ali celo apnena površina je znamenje slabe kakovosti. Površina naj bi bila kar se da gladka, luknjice, praske in madeži nižajo vrednost. Kljub naprezanju gojiteljev narava le redko proizvede popolne okrogle bisere. Ti redki kosi so tudi primerno dragi. V osnovi velja, da so okrogli dragocenejši od tistih baročnih oblik, ki pa imajo pogosto prav tako lep sijaj. Velikost gojenih je izražena v milimetrih premera. Barva ne vpliva veliko na ceno, saj je bolj stvar okusa. Izjema so le temno sivi in črni biseri, ki so redkejši in zato nekoliko dražji.

Zahtevajo posebno pozornost

Kot že pri nastajanju zahtevajo tudi biseri v nakitu posebno pozornost. Gojeni so v primerjavi z drugimi dragimi kamni relativno mehki. Kozmetični izdelki, kreme, parfumi, deodoranti in laki za lase, lahko načnejo njihov vrhnji sloj ali pa se z njih ne dajo več odstraniti, zato si biserni nakit nadenite šele po ličenju in urejanju pričeske. Po nošenju z nakita z nežnim vlažnim robcem odstranite sledi kozmetike in znoja. Ne hranite ga skupaj z drugimi kosi, primerno je, da ga hranite v žametnem mošnjičku.