Spoštovana Zvezdana!
Sem 66-letni gospod, sicer v pokoju, pa vendar sem še kako dejaven, pomagam sinovoma v podjetju. Postavil sem ga na noge in poskrbel, da sta oba sinova zdaj zaposlena tam in tako tudi življenjsko preskrbljena. Vse življenje sem delal, skrbel za ženo in otroka, zgradil hišo, kupil vikend, vozil dobre avtomobile, hodili smo na lepe počitnice. Priznam, zelo, zelo malo sem bil doma in sem ženi prepustil vso skrb za dom in otroke. Vem, spomnim se, da me je na začetku prosila, naj se ji večkrat posvetim, pa nisem imel časa. Zanjo sem skrbel tako, da ji sploh ne bi bilo treba v službo, lahko bi delala tudi v našem podjetju, pa ni hotela. Ker me je to njeno večno nezadovoljstvo odbijalo, sem se seveda še bolj izogibal domu, več delal. Nisem imel drugih žensk, le prijatelje, s katerimi smo si vsake toliko, vsak drugi mesec, vzeli podaljšani vikend in kam 'odleteli'. Ko sem šel uradno v pokoj, sem si rekel, da zdaj pa je prišel čas za naju in da se bom ženi stoodstotno posvetil. No, zdaj pa imam doma hudiča. Moja žena mi je popolna tujka in grem ji na živce, da me komaj prenaša. Karkoli naredim, mi reče, da je prepozno, da se ji ne da. Vse zakonske dolžnosti še vedno opravlja, vendar opazim njene stisnjene zobe in odpor, počutim se popolnoma izgubljenega. Ne sprašuje me več, kaj delam, kam grem, kdaj pridem. Živi svoje življenje... Kaj pa sem jaz, draga Zvezdana, naredil narobe, da me tako kaznuje?
Rad jo imam. Kaj naj naredim?
Avgust
Dragi Avgust!
Zelo pozno si se 'zbudil' in ni rečeno, da si vlak čisto zares zamudil. Kar stiskalo me je pri srcu, ko sem brala tvoje pismo in vnaprej vedela, kako se bo končalo. Pa kaj se ti je pletlo po glavi 40 let, da si mislil, da te neko srce lahko čaka tako večnost? Oprosti, ampak res si neumen. Len. Čustveno pohabljen. Oprosti, bil si in nisi več? Zanimivo, a si čisto zares mislil, da bodo vse materialne dobrine dovolj, da bo tvoja žena ohranila ljubezen do tebe? Zanimivo, da si se zares aktiviral šele zdaj, da si se sploh!
Namerno sem groba, ker bi ti rada do krvi čisto prikazala bolečino, ki si jo prizadeval ženi s svojo odsotnostjo, obsedenostjo z delom, s kopičenjem materialnih dobrin. Ker si zelo dobro predstavljam žensko hrepenenje po bližini, po skupnih trenutkih... Kako si si ob vsem tem še objestno upal jemati podaljšane vikende s prijatelji, doma pa si vse tako zanemarjal? Jaz, ti kar iskreno povem, bi umrla pri živem telesu ob tebi. Ali zbežala.
Toda preteklosti ne moreš spremeniti... Zanimivo bo videti tvoje naslednje korake. Zdaj bo potrebno veliko dejanje tvojega srca, odpuščanje in hvaležnost naj te vodita na tej poti. Ali boš znal prisluhniti srcu, se odpreti in odkrito prešteti svoje strahove, ki si jih tako predano skrival za hišami, avtomobili, podjetjem, vikendom...
Po čem boš ocenjeval smiselnost svojega življenja? Napisal si, da imaš ženo rad. Če jo res ljubiš, če imaš rad sebe, boš z odkritim pogovorom in priznanjem, da veš, da si jo toliko let zanemarjal, mogoče premagal prvi milimeter vajinega žalostnega partnerstva. Ampak sploh ne vem, kaj si ti predstavljaš pod 'ljubezen'? Kaj bi ti zdaj rad živel? Bi se rad sprehajal z ženo z roko v roki, z njo potoval, hodil v gledališče, preživel noč pod zvezdami? Ali bi samo rad, da s tabo telovadi v postelji bolj aktivno, strastno? Ali da ti postreže kosilo bolj nasmejana?
Ali da ti pripravi prav poseben posladek, ko greš s prijatelji na podaljšani vikend? Ali ti sploh veš, kaj je prava intimnost? Bližina dveh duš? Te to sploh zanima? Poznaš ženine želje, hrepenenja (o, bog, mogoče jih je tudi ona pozabila)? Do tvojega pisma sem mislila, da ljubezen premaga vse in da ni v družbi ljubezni nič nemogoče.
Zdaj vidim, da sem se motila. Zaradi tega, ker si ljubezen predstavljamo različno. Različno jo kažemo. Nekateri tako, da kaj kupijo, podarijo, drugi, da skupaj pojejo, tretji, da se držijo za roke...
No, čas je, da vzameš v roke kakšno knjigo o ljubezni, o življenju, knjigo Bruna Šimleše Umetnost življenja ali Ljubeznoslovje, pa se malo poglobiš v človeške odnose. Ali kakšno knjigo dr. Milivojevića.
Želja po bližini je osnovna človekova potreba, tako je nastala tudi dvojina dveh, ki svoje življenje povežeta vzporedno, smisel pa jima daje nežno, trepetajoče srce. Tako gradita v globino partnerstva, ki je lahko v zrelih letih prav ganljivo lepo. To dosežejo redki. Če je v tvoji ženi ostal ščepec naklonjenosti in hvaležnosti, ščepec ljubezni, ti mogoče lahko uspe...
Ampak samo če boš TI spremeba, ki si jo želiš!
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
