V & O

Zvezdanina modrost: Ti si zaradi tega sam pri sedemintridesetih!

Objavljeno 22. november 2017 17.30 | Posodobljeno 22. november 2017 17.30 | Piše: Zvezdana Mlakar

Nehal boš jalovo teoretizirati o tem, kdo koga vara in kdo je večja prasica. Ukvarjal se boš s sabo.

Zvezdana Mlakar.
Gledam oddajo, vas berem, se strinjam z vsem, samo preveč govorite o moških. Obstajamo moški, ki smo zvesti. Ne glede na vse, imam prijateljico, ki mi pove vse, res vse, jaz pa njej. Ugotovila sva, da midva ne bi mogla biti nikoli skupaj, ker veva preveč drug o drugem. Če smo moški prasci, oprosti izrazu, ste ženske še večje prasice. Zato sem samski in brez otrok pri sedemintridesetih.V glavnem, preveč si dajete duška v oddaji in v Suzy čez moške. Tudi ženske varate. Strinjam se, da moški ne dobi vsega doma, pa vara, ženska pa vara, tudi ko ji moški nudi vse, pa zavrača in gre z drugim. Veš, kaj mislim, mi bi seksali, ona pa noče... Sem kar jezen, malo bi te vzel v roke pa ti kaj pametnega moškega povedal.

Zoran

Dragi Zoran!

Pravkar sem prebrala knjigo, v kateri piše, da nam lahko nekdo pove največjo modrost tega sveta, pa je ne bomo slišali, ker nismo pripravljeni nanjo. Z moške strani večkrat prileti podobno površna pripomba na moje delo, da obsojam moške in ščitim ženske. Če ti po pravici povem, se niti ne sekiram. Vsak sliši, kar želi slišati, to, kar v tistem trenutku lahko sliši. Seveda pa v takih pripombah takoj vidim sliko tistega, ki to pripombo daje. Vidim bolečino. Zaradi tega, ker to vidim, nisem nič posebnega. To lahko vidimo vsi, tudi samega sebe. Odzivaš se vedno na tisto, kar te boli. Kar nosiš nerazrešeno v sebi. Pravkar sem imela predstavitev knjige dr. Veronike Podgoršek Ljubezen na terapiji v Celju in sem jo v avtu, medtem ko sva vozili tja, vprašala, zakaj varamo, ko vendar vemo, da to prevaranega boli. Rekla mi je, da je jasno. Nevrednost, ki jo nosimo v sebi, da smo slabi, da vedno delamo nekaj narobe, nas sili v dejanja, da smo še naprej slabi. Ne moremo iz tega kroga. Informacijo, da smo slabi, nevredni, smo dobili v otroštvu in jo kot vzorec prenašamo naprej. Čeprav nočemo, naša podzavest dela enako, da nas spet lahko kdo obsoja, da smo ves čas na tapeti slabega. To je edino, kar poznamo. Ne znamo drugače. Velja za ženske in moške, brez razlike! Razumeš, v dejanjih človeka ni razlike v spolu.
Če nam morda uspe priti do velikih vrat sebe, če slučajno zberemo toliko poguma, da ozavestimo, kaj počnemo, če se nehamo samozanikati, nas čaka veliko dela in poguma. Soočanje s sabo, s svojimi vzorci. Temu se reče odgovornost. Prenehamo s prstom kazati na drugega in se obrnemo vase. Začnemo živeti zase! Ne vem, kaj tebe zares muči. Da smo ženske prasice?
Če hočeš zares živeti polno, se poslovi od takih sodb, kdo je kriv in kdo ne, ker to zares ni pomembno. Krivda je popolnoma neproduktivana, občutek je, ki te zakopava v jamo obupa. Pomembno je samo to, kaj delaš in kar daješ ti. Posploševanje je dandanes grda razvada, tudi jaz se znajdem v trenutku, ko kaj na splošno komentiram. Ampak se hitro frcnem po prstih. Te navade se hočem rešiti. Popolnoma neumna in nepomembna je za moje življenje. Ker ne vem, kaj bi mi rad zares povedal in ker ti puščam možnost, da se ubesediš, ti svetujem, da prebereš kakšno knjigo. Da se naučiš komunicirati, da se naučiš jasno izražati svoje misli, da se naučiš pisati. To je konkretna naloga. S tem boš imel veliko dela, verjemi. Ta učna naloga bo sprožila v tebi različne procese, med branjem se boš dodatno učil, jasnost misli pa ti bo prinesla tudi jasne uvide, kaj storiti. Nehal boš jalovo teoretizirati o tem, kdo koga vara in kdo je večja prasica. Ukvarjal se boš s sabo.

Pišem odločno, odgovarjam z vso iskreno resnico, ki jo premorem. Ne želim gojiti in podpihovati žrtve v tebi, ker bi bilo to najbolj podlo dejanje, ki bi ga lahko naredila. Pišem z ljubeznijo in upanjem, da me slišiš. Mnogi me ne, vem. Zadnjič sem dobila razočaran odgovor ženske, ki sem ji tukaj odgovorila: »Vse lepo in prav, samo ne poznate moje preteklosti, da me tako grdo obsojate. Nisem imela ljubezni od očeta, mama ni poznala svoje mame, ker ji je pri porodu umrla. Sem se pa vedno trudila, da sem dobra mama. Vaš odgovor me je zelo prizadel.« Tudi mene je na neki način prizadel njen odgovor. Ker sem ji odgovorila z ljubeznijo, jasno, brez olepševanja. Videla sem, da je žrtev, čutila sem, da vse, kar dela, prihaja iz bolečin, ki so ji bile zadane v otroštvu. Lahko bi ji pisala o tem, a ker me je spraševala, kaj naj naredi s hčerko, sem napisala odgovor, ki bi pomagal vsaj njej, njeni hčerki. Vedela sem, da je sama predaleč, da bi lahko videla sebe. Imela sem prav, ni slišala, ni razumela. Dragi moj Zoran, povej mi, je res tako zelo pomembno, ali imamo prav, ali je bolj pomembno, da smo v miru? Zaključujem s to modrostjo, prav imaš, ženske smo prasice in ti si zaradi tega sam pri sedemintridesetih! No, ali kaj pomaga? Jaz pa te vabim, da preizkusiš, kako je živeti brez tega prepričanja. Veliko iskrenega, dobrega seksa ti želim.

image

»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«

Deli s prijatelji