Branka
Draga Branka!
Vašo zgodbo piše veliko ljudi. V najlepših letih ste, premagali ste hudo bolezen, še vedno ste aktivni, obvladate internet, ste del generacije, ki je za otroke naredila vse in še več. Niste jih vzgajali v obilju, brezdelju, vedno ste jim stali ob strani. Pri vas življenjske vrednote zares še veljajo. Jaz pravim, da takih mam in očetov ne delajo več, zahvaljujem se vam v imenu vseh, ki vam tega še niso rekli. Seveda pa ste kot generacija prinesli s seboj tudi tisti znani občutek žrtve. Stavek, v katerem rečete, da ste se v novi družini dokazovali in sprejeli skoraj vse, kar so hoteli, govori o tem. Tu se skrivata vsa nesreča in nezadovoljstvo. V pričakovanju, da če boš potrpel, če boš dajal, se razdajal, boš nekega dne dobil vse nazaj, da boš nagrajen.
Če pomislim, ni s tem pravzaprav nič narobe. A ker raziskujemo življenje in iščemo vzroke, da smo nezadovoljni in nesrečni, obstaja tudi odgovor. Ki vam ne bo všeč in ne vem, ali ga boste sprejeli. Vse, kar ste počeli v življenju, iskreno, zares in odgovorno, ste delali zaradi sebe. Tudi vaše razdajanje je bilo vaša odločitev. To je lepo in s tem ni nič narobe. Le vaše razočaranje, ker se vam nič od tega ne vrača, je vaša sebičnost. Ker dajanje, pravo, iskreno dajanje, ne zahteva plačila. Dajanje brez pričakovanj je edino pravo. Ko dajete naravi, ko dajete ubogim živalim, kaj pričakujete? Kaj dobite od ranjene, zapuščene živali? Topel pogled? Zvestobo? Vi sami razbirate znake njihovih hvaležnosti, ker dobro veste, da ne znajo govoriti, da se ne znajo zahvaljevati na glas. Enako je z vašimi ljudmi, od katerih pričakujete 'normalen' odnos. Ne znajo. Po vaše vračati nazaj! Ne znamo. Vsak izmed nas da in vzame toliko, kot zmore. To pa je velika modrost. Nisem si je izmislila jaz, prebrala sem jo in si jo tudi sama neštetokrat govorim. Tudi moja mama pričakuje od vnukov in vnukinj pozornost, vračanje, vsaj malo lepega, kar je storila zanje. Pa ne dobi in je žalostna. Jaz samo nemočno gledam. In razumem njo in razumem njene vnuke, otroke. Nekateri nimajo časa, mladost, tempo jih posrka in še ni prišel čas, da bi začutili, da je nekdo iz njihovega otroštva, topel kot kruh, sam, osamljen in da jih čaka. Mogoče bodo nekateri oddrveli skozi življenje in vas bodo 'zamudili', tako kot vi nekoč se bodo uklonili življenju tukaj in zdaj in samo hlepeli, grabili, pozabljali... Prepričana sem, da pride za vsakega tudi čas, ko se bo spogledal s svojim življenjem, s svojimi koreninami, in zamislil. Če ne prej, ko bo imel svoje otroke. Torej odpustite. Oprostite jim. Ne znajo drugače. Ne morejo. Sprejmite jih z vso ljubeznijo, ki jo zmorete, kot ranjene živali, za katere skrbite, in se zahvalite življenju za drobne, velike stvari, ki jih v življenju kljub vsemu uživate. Premagali ste bolezen, imate dobrega moža, osmislili ste si življenje v pomoči drugim.
Sprejmite svojo življenjsko lekcijo, da 'pričakovanja' uničujejo in so znak naše sebičnosti. Vaš sin je zdrav, verjetno v srečni zvezi. Vaš vnuk je pameten in uspešen. Ni to dovolj? Kar ste vtkali vanju, bo živelo naprej. Pustite ob strani, kaj je prav in kaj ni. Niste kot družina povezani? Pač niste, mogoče pa ste povezani kako drugače. Ker pričakujete, ker ste žalostni in razočarani, jemljete prostor možnosti, da ti ljudje vseeno pridejo k vam. Novi, drugačni, ker se ljudje ves čas spreminjamo. Vedno me zmrazi, ko kdo nekoga izbriše iz življenja. Kakšna sebičnost. Da nekomu vzameš vse možnosti, da bi kaj popravil, spremenil. Največ, kar lahko storimo, je, da sprejmemo. Da nam to uspe, se moramo kar veliko ukvarjati s sabo, ker je vzorec pričakovanj v nas globoko zakopan. Tako naredimo svetel prostor, ki vabi sam od sebe, s toplino, širino v naše življenje tiste ljudi, ki si to želijo in zaslužijo. Ne obsojajmo, ne sodimo, da nam ne bo sojeno. Stran s pričakovanji, čustvenim izsiljevanjem. Bodimo luč mi sami! Zavedajte se svoje sreče! Objem.
