Ljuba Zvezdana!
Vsak teden komaj čakam Suzy, med drugim tudi zaradi tvojih odgovorov. Sem mama samohranilka, pravzaprav zelo nesrečna in osamljena. Imam službo, kjer delam rada, le šefi so za crknit. Moj sin je star 16 let in prav on me bo dotolkel. Živela sem zanj. Ostala sva sama, njegov oče naju je zapustil in žalovala sem kar dolgo. Vse, kar sem imela in kar imam, je sin. Smisel mojega
življenja, z moškimi nimam sreče. Sinu sem nudila vse, kar si je poželel in kar sem zmogla. Ker živiva v isti hiši kot moja mami, je tudi ona skrbela zanj. Nikoli mu ni bilo treba nič delati. No, smeti je moral odnašati. Pravzaprav sem ga branila pred vsem hudim, nikoli ga nisem kaznovala. Hotela sem mu nadomestiti očeta. Ko je prišel v puberteto, se je začelo. Z jezikanjem, izsiljevanjem. Zdaj, sredi poletja čepiva doma, on je na igricah, padel je prvi letnik. Zelo se je zredil, samo kriči in se zapira v sobo. Rada bi ga peljala na morje, pa noče iti. Če mu rečem, kar mu ne ugaja, razbija po hiši, grdo govori, napada tudi mojo mamo. Nima prijateljev, ker ga ne razumejo, on pa tudi kaj dosti ne stori zanje. Zadnjič me je v prepiru porinil na tla
in skoraj stopil name. Rekel je, da bi me najraje pohodil. Njegov oče pravi, da sem ga razvadila, naj zdaj počistim svoj drek. Na koncu sem z živci, sploh ker sem ga zadnjič zalotila, kako je naši mački stiskal vrat in užival v tem. Pije, kadi ... Jočem. Nemočna sem. Kaj naj naredim?
Petra
Draga Petra!
Takoj naredi preklop v glavi. Ker si v silni želji sinu prihraniti bolečine življenja pozabila, da je on 'samo' tvoj otrok. Sem mama in se dobro spomnim divjanja pubertet svojih sinov, groznega občutka nemoči, dobro te razumem. Res pa je, da v tem kaosu nisem bila sama. Z možem sva nekako zmogla, čeprav sva se tudi midva največ prepričala okrog vzgojnih prijemov. Pubertete mojih sinov so bile različne. Tisti hip, ko sem nehala biti zaščitniška mati in začela misliti nase, so se tudi oni umirili. Zaradi teh izkušenj ti lahko rečem samo eno: udari po mizi, reši, kar se rešiti da. Srčno upam, da nisi zares vzgojila pošasti. Danes veliko otrok ne zmore sočutja, čisto brez občutkov do sočloveka so. Brezpogojno poišči pomoč. V Sloveniji na tem področju uspešno delajo Albert in Leonida Mrgole, Melita Kuhar, Slava Suhač. Draga moja, zdaj je zadnji čas, da se postaviš na noge. Ti v svoji hiši postavljaš pravila. Že na začetku si zastavila po slovensko, zaščitniško do amena, zdaj pač žanješ, kar si sejala. Kaj si vendar mislila? Da je tvoj sin retardiran in ga moraš stoodstotno zavarovati? Pred čim? Saj ni on imel slabih izkušenj, ampak ti. Od kod ti ideja, da je edini smisel tvojega življenja otrok? Kako neodgovorno in nezrelo. Oprosti, jezna sem. Jezna na vsa tista prepričanja, ki so jih nam vlivali v glavo, da mora mama vse razumeti, otroka ščititi, varovati do nezavesti. To je sprevrženo, predvsem pa jemlje vso moč otrokom, možnost, da kadarkoli odrastejo. Saj nisi edina. Vidim, kaj vse počnejo ljudje z otroki. Otroci so projekt, dokaz starševske uspešnosti, vse imajo splanirano. Vidim otroke, kako jih še vedno hranijo, nimajo priložnosti pasti, si razbiti kolena, nimajo priložnosti zajokati. Hkrati jih vidim v neki špartanski vzgoji, ki je spet splanirana. Nič ni narobe z otroki. Z nami je. Ko staršem otroci zrastejo čez glavo, je treba zagnati alarm, ki opozarja, da smo zavozili edino bitje, za katerega bi žrtvovali življenje. Prav gotovo ti ga ni treba peljati na morje, ker si počitnic tvoj mulc ne zasluži. Razumeš? Počitnice so za tiste, ki si morajo odpočiti, ker so vse leto delali. Tvoj sin ni delal vse leto, saj je letnik padel. In če ni delal prej, naj dela zdaj. Najdi mu delo. Pogovori se s sabo. Kaj so tvoje vrednote? Koliko se ceniš? Kako ljubiš in koga? Kaj je zate ljubezen? Kateri so minimalni pogoji za tvoje življenje v sobivanju s sinom? Kaj pričakuješ od sina Postavi nova pravila vajinega sobivanja. Vztrajaj. Do nezavesti. Otroka izgubljaš in on izgublja sebe. Takoj pokliči njegovega očeta. Sinova vzgoja ni samo tvoja odgovornost. Sin potrebuje avtoritativno figuro, ki ga bo zvlekla od računalnika in mu nazorno povedala, kako boli mačko, ki ji stiskaš vrat. Dogovorita se za skupno strategijo. Gre za mladega človeka, ki izgublja kompas. Dogovorita se tudi za sankcije – ne morem verjeti, kaj pišem! Ampak drugače ne bo šlo. Sinu je treba postaviti jasne meje, stroga pravila. To je največ, kar lahko storita zanj. Zavedaj se, da je puberteta obdobje, ko ima človek v glavi meglo, kaos, ko je zelo blizu norosti, če mu ne gre, kot si je zamislil. Starševska moč je na preizkušnji. Vendar naj te ne bo strah. Zaupaj! Zaupaj sinovi moči, zelo dobro premisli, do kod lahko greš s kaznijo. Strogo spoštuj dogovor, ki ga bosta sklenila. Najslabše, kar lahko narediš, je, da živiš v krivdi. Da ga nisi vzgojila dobro. Naredila si vse, najboljše, kot si znala. Ljubezen ni to, da nekomu odnašaš rit, nekoga ščitiš pred življenjem. Kaj bi bilo in kaj bo s sinom, ko tebe ne bo več? Vsaka ljubezen ima svoj obraz. Ni vse dobro in prav, tudi če je narejeno iz ljubezni. Čas imaš za popravni izpit. Preveč zaščitniška mama je strup za otroka. Tvoja samopodoba je nizka, njegova tudi. Drugačna ne more biti, saj se je učil od tebe. Mogoče bi bilo dobro začeti pogovor s sinom: »Dragi sin, oba morava ponovno v prvi razred, na popravni izpit...” Debelo te bo gledal, verjemi, da je to dobro vabilo. V resnici te čaka velika šola. Pošiljam ti podporo in vero, da vama bo uspelo. Da bo uspelo tebi!
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
