Draga Zvezdana!
Pišem ti z morja, sem samohranilka, moj sin je star devet let in sploh ne vem, kaj se dogaja. Skupaj sva že deset dni, pa je vsak dan huje. Smrkavec se obnaša, kot da je moj gospodar, vsak dan želi po pet sladoledov, za vsako malenkost se pol ure dogovarjava, kaj on bi in česa ne bi, loputa z vrati, v gostilni dela cirkus. Da bi imela vsaj pet minut miru, mu dovolim igrice, kar se razvleče na uro in več... Z grozo ugotavljam, da manipulira z mano, se privije k meni, ko kaj hoče od mene, doseže vse, nato pa se mu jaz, potem ko ponorim, še na dolgo opravičujem! Sama slaba vest me je, z očetom nimata stikov, oče zanj ne plačuje, pokam po šivih, tudi jaz bi se rada spočila... Slaba mama sem, nimam moči! Vse mi uhaja iz rok, zdaj so ga za dva dneva vzeli prijatelji k sebi, jaz pa samo spim in jočem. Slaba mama sem... Moj otrok mi gre na živce!
Ana
Draga Ana!
Vedi, da se zavedam, da bo meni zdaj lahko pametovati od daleč in ko sem večino svojih vzgojnih napak že naredila!
Kadarkoli vidim mamo samohranilko samo z otrokom, čutim do nje globoko spoštovanje in sočutje. Vem, kaj se ji dogaja, ker imam sama podobno izkušnjo. Biti mama samohranilka (lahko tudi oče), sploh če si zares sama in je oče za vedno izginil, je prekleto težka naloga! Zato bi jaz danes, ko imam bogate izkušnje z vseh področij, najprej uvedla obvezni tečaj za vse, ki se odločajo za otroke. Kot za vozniški izpit! Da bi se še pravi čas lahko zavedali neskončne in dokončne odgovornosti, ki jo prinese rojstvo novega, živega bitja na ta svet. Zakaj si človek že kot majceno, drobno bitje tako zelo želi varnosti dveh, ne vem. Vem pa, da to drži kot pribito – vsak otrok na svetu si želi varnosti in skupnosti vsaj dveh ljudi.
Zdaj pa k tebi. Odrasla ženska si in nisi stara devet let, nisi sinova prijateljica, vrstnica! Sin ne more in ne sme biti 'močnejši' od tebe v nobenem primeru. Ti si tista, ki postavlja pravila in tvoj otrok se jih mora držati. Samo znotraj jasno postavljenih meja se bo tvoj sin počutil varnega, lahko bo otrok in samo otrok. Če dela cirkus pri mizi, ti ni treba delati drame iz tega in si pokvariti večera zaradi tega. Ali mu 'poriniti pod nos' igrice, da je miren. Tudi pri devetih letih mora povečerjati, se lepo vesti, se pocrkljati tudi s sladoledom, potem pa mora v posteljo ob primerni uri. Vidim, da na morju starši raztegnejo pravila in otroci lahko ponočujejo z njimi. Že tako je za otroke naporno, intenzivno ves dan plavati, noreti po vročini, zato spanje nujno potrebujejo. Tudi na počitnicah potrebujejo okvirje! Če potem ne spijo dovolj in so popolnoma razpuščeni, postajajo vedno bolj divji in neobvladljivi, naporni. Odpelji ga torej mirne vesti v sobo, vzemi si deset minut za 'lahko noč', potem pa si lahko vzameš čas zase. Če ne gre zlepa, ostani mirna. Pa ga odpelji spat brez večerje in se potem ne opravičuj še naslednjih nekaj ur za svoje ravnanje. Danes pri nas še nihče ni umrl zaradi lakote, čeprav vem, da ti svetujem čisto skrajnost. Ker imam sama tri otroke, tega pri prvem in drugem nisem zmogla, pri tretjem pa sem to naredila samo enkrat in je bil takoj red. Predvsem pa mislim, da ni vse v pravilih. Čudežna moč se skriva v tebi. Da te bo tvoj otrok slišal, spoštoval! Ti se moraš spraviti v red. Ko boš ti dovolj močna, mirna, brez krivde in slabe vesti komunicirala s svojim otrokom, bo začutil tvojo moč, avtoriteto in lahko ga boš vzgojila v zrelega, odgovornega človeka. Otrok je samo tvoje ogledalo. In tu ni prostora za omahovanje – veš, mamica je utrujena, zato je kričala nate... Če si že kričala, si pač kričala, in mu ni treba razložiti celotnega svojega psihološkega profila ter se mu potem še opravičevati. Ker bo potem še on kričal na druge ljudi, se jim potem s psihološko razlago ter ljubkim nasmeškom opravičil in bo šlo tako naprej do nezavesti. Sicer pa miren in 'sestavljen' človek ne kriči za vsako malenkost. Nesrečne mamice žal delamo veliko škodo.
Draga moja, je, kar je. Sama si. Morala boš biti dovolj močna. Verjemi, otroci so močnejši, kot si misliš, in miren, odločen 'ne' naredi mnogo več koristi, kot si misliš. Zdaj spelji to morje, kot veš in znaš, ko prideš domov, pa si nujno, nujno poišči pomoč. Strokovno. Da zgradiš, sestaviš sebe, se posloviš od krivde, brez slabe vesti živiš polno življenje in si vzameš toliko prostora, da boš zadovoljna in srečna. Da ne boš jokala ob vsaki mali drami, ki jo bo igral tvoj sin (to vidim okrog sebe, to čustveno izsiljevanje)... Spoštovati moraš najprej sebe, sebe najprej naučiti te veščine, potem ti bo šlo tudi s sinom.
Tisoč in en izgovor boš lahko našla, da ne narediš tega, kar ti svetujem. Ker se ti še sanja ne, kako te lahko udari sinova puberteta. Zdaj je še čas!
Ker si sama, potrebuješ pomoč in odgovorna si za še eno življenje. To je ljubezen! Srečno!
Zvezdana Mlakar