Draga Zvezdana!
Sem upokojenka, mož tudi. Imava dva odrasla sinova z družinama. S prvim živimo v isti hiši, z ženo in dvema otrokoma, najinima vnučkoma, živijo v stanovanju nad nama. Lepo, v miru živimo, ne vtikava se v njihovo življenje, večkrat ob večerih paziva vnučka, stara 5 in 8 let, pa priskočiva na pomoč, če je sila. Trikrat na teden jaz skuham kosilo, po večjega hodiva v šolo vsak drugi dan.
Problem je mlajši sin in njegova družina. Vse je bilo v redu, dokler snaha ni rodila. Že na obisku v porodnišnici nama je osorno povedala, da je to njun otrok, da sva midva svoje že naredila... Večkrat sva ju povabila na obisk, da bi končno videla vnukinjo, pa se je sin vedno zgovarjal, da nimajo časa. Potem nama je priznal, da naju njegova žena ne more videti in da naju ne mara. Zakaj naju ne mara, ni znal povedati. Potem sva kar telefonirala njegovi ženi, da bi rada vedela, kaj je narobe, in je bila spet osorna, da se je pač tako odločila in da je otrok njen, ne najin. Kar zjokala sem se po telefonu, da si želim imeti stike z vnukinjo, pa je vrgla slušalko dol. Pred kratkim sva sina vprašala, zakaj pač sam ne pride s hčerkico na obisk, in je odgovoril, da če bi to storil, bi se doma prepiral z ženo naslednjega pol leta... Ne razumeva ničesar več. Pa nikoli se nismo sprli.
Nikoli... Res nikoli se nismo v nič vmešavali, pojma nimam, kaj bi lahko bilo. Saj sem tudi sama imela taščo, pa nikoli težav... Kaj ti misliš? Ali lahko sploh kaj naredimo?
Francka
Draga Francka!
Vaše pismo me je razžalostilo. Ker tega novodobnega 'lastništva' otrok res ne razumem. A večkrat naletim na zgodbe, ko se babice in dedki ne smejo videvati z vnuki, na drugi strani pa so babice in dedki, ki jih njihovi vnuki sploh ne zanimajo.
Draga moja Francka, vse se zgodi z razlogom. Obstaja vzrok, da sinova žena otroku ne dovoljuje stikov z vami. Kakršenkoli že je (lahko gre za ljubosumje, ker ste s prvim sinom in njegovo družino tako lepo povezani, lahko se vam maščuje, ker vaš sin ni dober mož, lahko ste kdaj kaj takšnega rekli...), ni pomembno, treba ga je spoštovati in kaj dosti pri vsej stvari ne morete storiti. Mogoče lahko prepričate sina, da vam vseeno pripelje vnukinjo skrivaj, kar pa tako ali tako ne more ostati skrito. In verjetno ne privoščite ne njemu ne otroku, da bi imela doma cirkus zaradi vas. Poskušajte ostati v stikih vsaj v obliki čestitk za praznike, rojstne dneve. Poskušajte tudi prek sina z vabili na družinska srečanja. Predvsem pa se pogovorita vsaj s sinom. Mogoče je celo on ključ do vsega. Sta sina kdaj vprašala, če je srečen? Kako mu je v zakonu? Kako skrbi za hčerko? Kakšna je v resnici njegova žena? Kaj jo na splošno moti v življenju? Ustvarita si vsaj približno sliko njune družine, morda najdeta 'šibko' točko, kjer bi se lahko izključno z ljubeznijo 'dokopala' do vsaj kakšnega stika z vnukinjo. Če bi bila jaz na vašem mestu, bi sprejela vse pogoje, prav vse, samo da bi lahko videla vnukinjo. Pozabila bi na vsa pravila dostojnosti, spoštljivosti in kar je še podobnih vrednot, samo da bi jo videla. Ker gre za vnukinjo, največ izgublja ona.
Zelo pomembno je, da stikov ne izsiljujeta, da svojih želja ne obarvata z vlogo žrtve.
To babice in dedki radi počnejo, češ, ali sva si to zaslužila... Čustveno izsiljevanje namreč rodi velik odpor, zato poskušajta raje sprejeti položaj, kakršen je, to je največja modrost, ki jo lahko delim z vama.
Vmes pa naj teče življenje in skoraj zagotovo bo deklica nekega dne sama prišla k vama. Otroci ne bi smeli biti del naših dram, ker nimajo nič z njimi. Pravico imajo do dedkov in babic, tet in stricev, do cele palete življenja, in mi nismo njihovi lastniki. Ničesar jim ne moremo prihraniti, kar jim je namenjeno, ne radosti in ne bolečine. Zato je preprečevanje stikov velika neumnost na škodo naših otrok. Otroci morajo videti tudi stare, drugačne ljudi, razviti čut do minevanja, drugačnosti, barvitosti. Kakšen odnos bo imel otrok do svojih staršev, ko bodo stari, če nikoli ni videl staršev svojega očeta in mame? Če dobro premislim, bi obvezne stike z babicami in dedki celo uzakonila, ha, ha. Če sprejemamo takšne in drugačne zakone, zakaj pa ne bi stopili na prste tudi lastniškim staršem in jih malce prizemljili v njihovem lastništvu. Čeprav mislim, da družba, ki vse rešuje z zakoni, pluje v vode brez pristnega življenja.
Gre tudi za pomemben odnos dveh. Če v paru eden ignorira starše drugega in jih ne spoštuje, je to klicaj za zdravo zvezo. Vem, da se v družinah dogaja marsikaj, vem, da se včasih v prepire zvleče vse, kar leze in gre od obeh, kako se iz nedolžnega prepira razvije žaljenje v smislu 'takšen si kot tvoj oče' ali 'to je pri vas v navadi'... In to so zelo nevarni, nesramni, nespoštljivi udarci pod pasom, ki si jih zadajamo v imenu ljubezni. In to je stvar odločitve. Da partnerjeve družine nikoli ne podcenjuješ, ne žališ in jo sprejmeš v celoti, kot je. Da partnerja nikoli ne ščuvaš proti njegovim staršem. Nikoli. To je disciplina duha. Če te motijo, jih držiš na spoštljivi razdalji, stikov svojih otrok z njimi pa ne prepoveduješ. Saj je to nekaj najbolj naravnega, kar obstaja od nekdaj.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
