Spoštovana!
Sem maturantka, lahko si zamislite, kakšen pogon imamo mladi v teh časih. Sem pridna, saj je to danes za starše najpomembnejše, kajne. Da smo 'pridni', da jim ne delamo težav, da smo dobri v šoli, drugo jih ne zanima. Pa da se ne oblačimo preveč ekstravagantno, ne poslušamo preveč nore glasbe, da smo v ohlapnih razmerjih... Denar po navadi ni problem. Za denar, za materialno se starši dandanes pretegnejo na vse načine, kot da je to najpomembnejše. Da imamo vse. Meni ni bilo doma nikoli treba pretirano delati. Da odnesem smeti, da kdaj pa kdaj posesam, si preoblečem posteljo dvakrat na leto, preostalo naredijo namesto mene. Zato se mi zdi vedno bolj grozno, da me pritiskata zaradi šole kot ubrisana. Samo to ju zanima, koliko točk sem dosegla, da bo dovolj za faks, in se zaradi njih bolj sekirata kot jaz. Kaj si jaz v resnici želim, ne vesta... Jaz si sploh ne želim na faks, ampak to je že prepovedana tema. Očeta itak ni dosti doma, ker cele dneve dela, mama ni nič boljša, brat se je odselil pred dvema letoma. Jemo zunaj, doma mama proti večeru kaj na hitro skuha, vse zmrznjeno, potem pa se ob sobotah z očetom odpravita na tržnico in se gresta bio zdravo prehrano. Sicer pa čez teden vsa zelenjava zgnije v hladilniku. Vse, kar imam od njiju, je pritisk zaradi šole. Začelo se mi je 'gravžati' to življenje in razmišljam o samomoru. Starševski projekt 'Anja' poka po šivih... Kaj mislite vi?
Anja
Draga Anja!
Tako tenkočutno in iskreno si zapisala današnje življenje odraslih, odtujenih družin, da se ti lahko samo priklonim. Ja, tudi jaz ugotavljam, da v današnjih družinah ni več pristnosti in ste otroci bolj ali manj projekti. Res je. In je nedopustno. Danes je res tudi to, da se za materialno laže in bolj potrudimo kot za karkoli drugega. Veš, Anja, laže in mnogo preprosteje je služiti denar kot se zagledati v sočloveka. Ne vem, kdaj se je zgodilo prepričanje, da če so otroci preskrbljeni materialno, je to največ, kar lahko storimo za vas. To verjetno izvira iz časov, ko je bilo materialno udobje velika dobrina in skoraj nedosegljivo. Bežanje v delo, da zaslužimo za lagodno življenje, je pogosta avtocesta, ki ljudi vodi v odtujenost. »Uči se, da ti ne bo treba delati,« je bila krilatica, ki sem jo jaz poslušala. Danes sem prepričana, da je naredila tudi veliko škode.
Mladi ste tudi zelo pronicljivi in gledate, kako se gremo dvojno moralo, kritični do vrednot, ki vas jih učimo, sami pa jih ne upoštevamo.
Ampak draga moja, zakaj razmišljaš o samomoru? Imaš 18 let, mlada si, pametna, razgledana. Mogoče tudi razvajena, saj pišeš, da skoraj ne delaš drugega, kot da se učiš. In prav v tem grmu tiči zajec. Čeprav kritiziraš lagodnost, se jo greš najbolj ti. Kaj je bolj lagodnega kot dvigniti roke in reči 'vi ste krivi' in si zatakniti štrik okoli vratu? Kaj pa ti manjka, da ne vzameš življenja v svoje roke?
Ta svoj globoki občutek nesmisla in nemoči osmisli z načrtom, kako uresničiti svoje sanje. Kar bo morda nelagodno in te bo popolnoma vrglo iz cone udobja. Pa kaj potem? Mladi potrebujete občutek, da je vaše življenje nečemu namenjeno.
Če si ne želiš na fakulteto, ti ni treba iti. Sprejmi odgovornost za svojo odločitev. Morda ti bodo starši odrekli gostoljubje, ampak danes je toliko možnosti, da preživiš. Tudi njih boš vrgla iz tečajev in morali te bodo videti, čeprav mislim, da te bodo težko razumeli. Prosi jih, naj te še pol leta prenašajo, najdi si delo in se vrzi v življenje. Prisluhniti sebi in svojim ambicijam, ki se ne skladajo nujno z ambicijami staršev, je velika odločitev. Hkrati bo to priložnost, da boš začela ceniti njihovo skrb za materialno, kar zdaj tako preziraš. Vedeti moraš tudi, da te v pretirani skrbi po udobju niso naučili zares delati, živeti polno in odgovorno. Naredili so pač vse, kar so znali in zmogli. Ni idealnih staršev, ni idealnih otrok, ni idealnega človeka. Ni popolnosti! In če že valjaš po sebi tako velike misli o smrti, boš zmogla zanetiti tudi velike misli o svojem življenju, kot si ga želiš. Obrni se na svetovalke: Emino Pršić in Ivano Šešo (odlični terapevtki iz Zagreba, ki sta napisali knjigo Nedostaje? Ne, dosta je), Bredo Puh (obvlada veliko tehnik in je izjemna motivatorka) ali Melito Kuhar, ki dela z mladimi. Pomembno je tudi vedeti, da ne potrebuješ nikogar, da slediš svojemu cilju. Nikogar, ki bi ga odobraval. Večino življenja smo sami pri največjih odločitvah. Potreba po bližini je človeška, zato začni zavestno plesti družabno mrežo. Vendar je dobro, da veš, da je vsa moč, ki jo potrebuješ za življenje, že v tebi.
Tudi v vaši družini bi lahko odprla, začela, delala veliko stvari. Lahko bi iz zelenjave, kupljene v soboto, ti ves teden kuhala, da ne bi zgnila. Poišči torej okolje (ali spremeni), v katerem boš slišana, videna. Vse je v tvojih rokah. Če jaz pri svojih letih lahko gojim prepričanje, da je vse mogoče, boš zmogla tudi ti. Navsezadnje je vse, kot je, prav (po modrecu Kojcu), saj tvoja situacija kliče po spremembi, premiku, torej je čisto prav, da se je zgodila, kajne? Veš, samo prepoznati je treba ljubezen okoli sebe. Nekateri jo izražamo z besedami, dejanji, drugi pa tako, da poskrbijo, da ti lagodno živiš. To, da ne slišijo tebe in tvojih želja, pa že več ni ljubezen. Ljubezen ne boli!
Objem,
Zvezdana Mlakar
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«