Draga Zvezdana! Nikoli v življenju nisem nikogar prosil za nasvet, saj veš, moški ne potrebujemo pomoči! Zdaj pa sem tako globoko v dreku, da ne vem več... Sem klasični mačo, imam žensko za bogove, vse je, lepa, pametna, čutna, seksi, dobra mama, uspešna v svojem poslu, sočutna, močna, odlična gospodinja, skratka ženska, za katero sem prvi trenutek vedel, da bo moja žena. Problem je v tem, da jo ljubim in obožujem, hkrati pa je ne spustim v svoje življenje. Skupaj sva 20 let in še vedno ne pozna moje moške družbe, ves čas imam tudi ljubice, ki ji ne sežejo do kolen, ob njih pa se počutim kot kralj. Z njimi seksam ali tudi ne, se pogovarjam, ves čas sem tudi v stikih z ženskami s spletnih portalov, malo sem odvisen tudi od internetnega seksa... Kakorkoli, spregledala me je in zdaj se hoče ločiti, jaz pa sem utrujen in vem, da je to zame konec. Edina je, zakaj tega ne razume, nočem se ločiti! Anže
Dragi Anže! Pa kje si ti mene našel za nasvet? Komaj sem te brala, tako si mi šel na živce, tako neodrasel, tako neumen, tako prestrašen si... Samo zato ti odgovarjam, ker čutim, kako te je strah in kako si si sam zaprl vsa vrata. Vajina 20-letna drama me spominja nase in lahko te takoj potolažim, da nosiš samo 50 odstotkov odgovornosti, ker je tudi tvoja čudovita žena odgovorna za vse težave, ki sta jih preživela. Ker je nanje pristajala, ker se je očitno šla rešiteljico, da boš zaradi nje spregledal. Mislim, da je najboljše, kar se ti lahko zgodi, ločitev. Samo v samoti in iskrenosti, če boš zmogel, boš lahko predelal vso svojo resnično nesamozavest, svojo izgubljenost in prestrašenost. Nekaj se ti je moralo zgoditi, dogajati v otroštvu, da ne zmoreš resnične ljubezni, pa tudi ne resnične bližine. To, da imaš nekoga zares rad, pač v odnosih ni dovolj. To moraš znati pokazati, nam, ženskam, tudi povedati. Kako si to ljubezen dokazoval svoji ženi? Da si izginjal, lagal, da si jo prepričeval, da nimaš drugih in da se ji vse to samo dozdeva? Globoko v sebi si vedel, da je to bedno, na zunaj pa si zmagoval, še vedno je bila s tabo in te cukala in oproščala. Lahko si predstavljam, kako je bila nesrečna. Mene zanima, če si bil srečen ti. Bi preživel vse življenje v tem blefu s sabo, če ona ne bi naredila konca? Nisem sodnik in ne maram moraliziranja, ljudje preživimo življenja v različnih zvezah. Dokler ne ranimo drugega. Imela sta dober seks, kaj si torej iskal drugje? Občutek, da si nekomu bog? Tisti prvi občutek zaljubljenosti, ko je na drugem in tebi vse božansko? Doma si imel konkretno vse dokaze, da si ljubljen, sprejet, da si božanski, pa ti to ni bilo dovolj? Meni se takole, na prvo žogo, zdiš razvajen do neba. Predvsem pa daleč od moškega, ki bi si ga kdajkoli želela! Ne predstavljam si tudi, da bi zmogel do dobrega terapevta, s katerim bi šel skozi vse poti do svojega bistva, do velikega strahu, ki tiči v tebi. Svoj življenjski slog lahko mirno ohraniš, imaš prijatelje, ljubico, imaš ime, imaš avto... Danes brez žene ne boš stigmatiziran. Otroci so odrasli, končno lahko živiš, kot si želiš, brez blefa in laži! Saj si želel takšno življenje, kajne? Lahko ti samo povem, ker ti očitno ni še nihče, da je moški nosilec vrednot, poštenja, miru, harmonije in napredka. Lahko ti povem, da si sam gospodar svojega življenja in da je odločitev, koliko žensk boš ljubil, tvoja. Tisoč žensk ti ne bo potešilo lakote po ljubezni in priznanju, dokler tega ne boš čutil do sebe. Da si moški in mož z veliko začetnico! Pravzaprav bolj, kot te berem, bolj vidim, da sploh ne gre za odnos moški-ženska, ampak za globok nesporazum s sabo. Ker bežiš pred sabo in se očitno ne znaš ustaviti, za trenutek videti, lahko za začetek svoji odhajajoči ženi priznaš, da si bil slab mož, ker te je bilo preprosto ves čas strah, da jo boš izgubil. Da je nisi vreden. Da je to tvoj problem! Utrujen si od sebe. Vso srečo!
