Zvezdanina modrost: Kaj ti je tega treba?

Draga Zvezdana, navdušena sem nad tvojimi odgovori, pa ti pišem. Sem uspešna ženska, stara skoraj 50 let, na vodilnem mestu, z otrokom, ki sem ga imela zelo pozno z moškim, ki sem si ga določila za očeta svojega otroka, ker je bil že čas... Ko je bila hči stara nekaj mesecev, je odšel, po nekaj mesecih pa se je spet vrnil, ker se je odločil, da zaradi lastne izkušnje hoče biti ob svojem otroku.

Pravzaprav je najin odnos 'projekt otrok', temelji na dogovorih, vse se vrti okoli otroka, ki ga ima zelo rad. Ni pa to to. Najin odnos je brez čustev, niti jih ne zna izraziti, sama se jih bojim zahtevati, kaj šele se pogovarjati o tem. Doma smo v hiši, ki je moja, sam ni hotel prispevati, saj ima svojo. Na dopust hodimo vedno z družbo, sama niti ne znava biti, sploh ne vem, če hočeva. Ima veliko svojih konjičkov in mislim, da tudi veliko skrivnostih zvez, za katere si ne upam niti vprašati. Moram pa reči, da se zelo drži dogovorov. Dolgo časa se mi je zdelo, da bom zmogla tak odnos, a sem vse bolj nesrečna. Vse imam, hišo, otroka, kariero, čustveno pa sem prazna in nesrečna.

Kaj bi ti naredila na mojem mestu? Vijolica

Draga moja!

Večina zdravih žensk bi ga poslala v tri krasne! Me, ki nam manjka samozavesti, pa mečkamo, tuhtamo in tehtamo in iščemo tisoč in en razlog, da sprejmemo partnerja 'takšnega, kot je', ker 'kao' nimamo pravice koga spreminjati. Pa še res je, nikogar nimamo pravice spreminjati in neumno je pričakovati, da se bo spremenil zaradi nas, ker smo tako fajn.

Pa greva k najmočnejšemu motivu, ki te res lahko prestavi. Vajin projekt dobiva zanimive informacije in napotke za življenje, se ti ne zdi? Izbiram besede, kako naj to zapišem. Vajin otrok živi v skupnosti, v kateri je vse prav in mu nič ne manjka, hkrati pa čuti in razume mnogo več, kot se vama sanja. Tudi če ne blefirata ljubezni in ste samo skupnost, vem, da vsaj tebe kot mamo čuti globoko in se uči od tebe, daješ mu svojo ljubezen … Ampak ali je to dovolj? Je tvoja hčerka kdaj videla veselo, zaljubljeno mamo, mamo, ki kipi od sreče, vrednosti, ženske lepote? Je kdaj videla drobne nežnosti, ki se dogajajo med moškim in žensko, objeme in strastne pogovore, ki se krešejo med dvema, ki se ljubita? Poskušam se vživeti v kožo otroka, ki živi v družini, v kateri je vse prav in v redu, manjka pa največ, kar dela iz življenja čudež. Gledam otroke iz ločenih družin, en teden so pri mami, drug teden pri očetu, navidezno so zadovoljni in srečni, če pa se pogovarjam z njimi, čutim, kako se oklepajo zgodbe, da so se njihovi starši vsaj nekoč imeli radi. Da so vsaj spočeti iz ljubezni. Mislim, da smo v trenutku, ko se zgodbe ljubezni naših staršev razidejo, zaznamovani vsi, to pač tako je. Kako velika bo rana, je odvisno samo od nas. Naj nas starši varujejo pred bolečino in nas zavijajo v vato ali nas vlečejo v svoje boje, od naše občutljivosti in naših let je odvisno, kako bomo živeli s tem. Tvoja materinska dolžnost je, da poskrbiš, da si zdrava ti! To je največja popotnica, ki jo boš dala svojemu otroku. Da ima mamo, ki ve, kaj hoče, ki ne pristaja na nezdrave kompromise, da ni globoko v srcu nesrečna in lačna ljubezni.

Kaj ti je tega treba, ljuba moja? Imaš vse, hišo, kariero, otroka, moža, ki ima svojo hišo. V miru božjem pošlji očeta svojega otroka živet v njegovo hišo, vzemi življenje v svoje roke, naj se videvata malce bolj organizirano in urejeno kot zdaj (to vama gre tako ali tako dobro od rok), na dopust pa pojdi sama, s hčerko ali brez, ne boj se, da boš osamljena. Ko zapreš ena vrata, se okna odprejo na široko in pojavi se še več vrat! Tudi mene je bilo strah kot psa, potem pa se je začelo dogajati.

Prosim, ne uči hčerke, da je treba biti v življenju zadovoljen z drobtinicami, daj sebi in njej priložnost, da si bosta rezali velike kose kruha v svojem ljubezenskem življenju, ker si to zaslužita.

Pogum, pogum, pogum! Vse obrni na glavo, naredi prepih, nujno najdi pomoč, da se dokoplješ do svojega bistva in 'piči, miško', da bo perje frčalo okrog tebe!