Spoštovana Zvezdana!
Star sem 26 let in vem, da sem eden izmed redkih, ki vam pišem o tej temi. Odraščal sem v 'dobri' družini in res mi ni ničesar manjkalo. Ko sem bil star 11 let, sem bil priča družinski drami, moja dva sta se ločevala, me vlekla v svoje drame, oče se je kar naenkrat postavil proti meni in od takrat me zaničuje, sovraži, ponižuje. Sem edinec in mama me je vzela v bran, tako da se oče danes dela norca iz mene, čes da sem mamin sinček. Tudi jaz očeta sovražim in velikokrat se mi sanja, da ga tolčem do smrti. Končal sem trgovsko šolo, živim pri mami, vmes pa sem se čisto izgubil v pijančevanju, drogi in še čem. Zdaj prihajam k sebi in sem v prvi službi. Tu pa se zgodba ponavlja. Šefi me zaničujejo, ponižujejo, nikoli ničesar ne naredim dovolj dobro. Godijo se mi krivice, nihče ne vidi mojega napredka in jaz sem vedno bolj na tleh. Tako sem jezen, da bom nekega dne ubil sebe ali koga drugega! Zakaj so ljudje taki?
Primož
Dragi Primož!
Odlično iztočnico si mi dal! Odlično je, da se nisi vprašal »kaj je narobe z mano«, ker bi to pomenilo, da si šel s svojo že tako nizko samopodobo adijo. Da pa je vedno nekaj narobe z drugimi, ne z nami, v tem pa smo ljudje tako ali tako mojstri! Mogoče bi bilo najbolje, če bi svojo življenjsko zgodbo zaključil z ugotovitvijo, da JE nekaj narobe, in se vprašal, kaj! Tvoje otroštvo je bilo do trenutka ločitve staršev rožnato? Verjetno pa si jih pokasiral že prej, a se niti ne spomniš, ker si vse to varno pometel pod preprogo pozabe. Sicer pa pišeš, da sta bila z mamo sama, in tvoja mama je pač iz tebe naredila svojega zaveznika, kar mnoge izmed nas naredimo, ko smo nesrečne v zakonu. In mnoge se do konca življenja ne morejo soočiti s škodo, ki so jo s tem naredile svojim otrokom. Tvoj oče je v tej drami odigral ničvredno vlogo nikoli odraslega moškega, ki ni sposoben biti oče. To je ubijalska kombinacija nezrelih staršev, ki v resnici pušča globoke sledi v otroškem srcu. In kaj zdaj?
Zdaj je čas, da se postaviš na lastne noge. Kot vsi mi! Ni druge! Preteklost ima lahko veliko moč, če ji dovolimo. Svetujem ti, da ti ne storiš te napake in ne živiš v preteklosti. Bog ve, zakaj je dobro in prav, da ti je življenje naložilo tako breme. Skoraj vedno se izkaže, da ljudje zmoremo mnogo več, kot si mislimo, ko smo pred zidom, vprašanjem, kako naprej. Zdaj je čas, da si poiščeš dobrega psihoterapevta in greš malo na sprehod po svojih bolečih spominih. Zdaj je čas, ko se lahko pokončno in zrelo, odgovorno postaviš zase. Se lotiš zdrave analize svojih vrednot. Kaj so tvoje vrednote? Delo? Kaj je delo, kaj je zate dobro delo? Da prideš točno v službo? Da poznaš svoje delovne naloge? Da vidiš, kaj še ni narejeno? Da si natančen, redoljuben, da delaš vse po vrsti, brez kvaziprepričanj, da je neko delo zate ponižujoče? Da se rad učiš? Da si prilagodljiv? Da največ pričakuješ od sebe? Da postaviš zrelo mejo med tem, kar lahko s svojim delom daješ in kaj lahko pričakuješ zanj?
In tako po vrsti obdelaš vsa področja svojega življenja. Nauči se pohvaliti sebe in ne pričakuj pohvale drugih. Najprej pa se nauči TI pohvaliti druge. Tu se skriva vsa modrost, da edino, kar deluje in kar lahko narediš, si TI, ki si sprememba, ki si jo želiš. Zahvala in hvaležnost sta čudovit začetek.
Z njima sam po sebi odpade tvoj jekleni oklep jeze in sovraštva. Tam, v sovraštvu, v jezi ni velikih sprememb, samo še večja bolečina. Jezen si na očeta – in to je v redu. Spil si ta vrč jeze in zdaj se odžejaj s hvaležnostjo. Za tisto, kar si doživel z njim in je bilo lepo. V nekem trenutku boš začutil izravnavo, in tam se ustavi, postavi očeta v preteklost, kjer naj ostane. Tja spada! Naša prepričanja, da bi nas oče moral imeti rad, pa da bi nam moral biti vzornik, so SAMO naša prepričanja. Če ni tak, ga mi ne moremo spremeniti. Torej ga pustimo tam, kjer je, in poiščemo v sebi očeta, ki si ga želimo, in poiščemo zunaj, med ljudmi človeka, ki nas vidi in spoštuje take, kot smo. Še enkrat ti napišem, da poišči v sebi lastnosti, ki si jih želiš od drugih! Si želiš biti spoštovan? Spoštuj! Ti! Doma imam enega mladeniča, ki kriči, da ga ne spodbujamo. In vedno mu rečem, da se spoštovanje začne pri sebi. Vprašam ga, koga on spoštuje?! Potem začneva pogovor. In bolj ko govoriva, bolj prihajava do bistva, da je najbolj nezadovoljen on, in to sam s sabo. Da se ne spoštuje.
Krivice so in bodo! So priložnost, da odrastemo in jih sprejmemo, da se kaj novega naučimo in jih prerastemo.
In če že moraš koga fentati, ubij svoje grde misli!
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.
