Zvezdanina modrost: Bulimija je počasen samomor

Draga Zvezdana! Sama se že dolgo borim z bulimijo, še iz srednje šole, kjer sem bila vedno tarča posmehovanja zaradi širokih bokov in malo večje zadnjice. Ko sem spoznala svojega moža, sem na neki način zaključila s tem in mislila, da za vedno. Leta 2013 sva se poročila, 2014. dobila prečudovito hčer. Po porodu pa sem postala znova tarča nekaterih ljudi in ponovno zašla na stara pota. Zdaj se skupaj z možem trudiva, da bi končala to smotano bulimijo. Saj veste, kako to gre. Ves čas se počutim debelo, grdo, nič ne jem, ko pa je lakota prehuda, ko se vse umiri in moja hči končno zaspi, odprem hladilnik in se dobesedno nažrem. Po tem se napijem še vode, odkorakam v kopalnico, si porinem prst v usta in bruham do onemoglosti. Mož me nadzoruje, sem ga prosila, potem pa še njemu lažem in se prepirava. Danes sem jokala, zavedam se, da mnenja drugih niso toliko pomembna kot to, da ima moja hči zdravo mamico. Resnično moram spremeniti način razmišljanja in način življenja. Ampak kako? Irena

Draga Irena!

Mislila sem, da imajo težave z bulimijo večinoma mladi ljudje, po premisleku pa sem prišla do zaključka, da ta bolezen nima let. Ker je nesprejemanje sebe v celoti bolezen duše, ki se ne ozira na leta. Gre za resno in težko ozdravljivo bolezen. Če imaš res rada svojega otroka, ker sebe očitno nimaš nič, pot pod noge. Sama se tega ne boš rešila, pa tudi ni se ti treba mučiti, ker ti bo vzelo preveč časa. Vem, da ti je težko, vendar ti moram vseeno povedati, da se mi zdi skrajno neodgovorno, da si se odločila za otroka, ker dokler uničuješ sebe, je to tvoja stvar, z otrokom pa vplivaš s svojim slabim odnosom do sebe še na hčerino življenje. Ona ima samo eno mamo in nima izbire. Ti jo imaš. Bulimija je počasen samomor, in ker sem kot otrok doživela samomor očeta, ti lahko iz prve roke povem, da me je to zaznamovalo za vse življenje, slabo, seveda. Najpomembnejša je tvoja odločitev, da se pozdraviš. ODLOČITEV je bistvena. Jaz ti lahko pišem litanije in te prepričujem, da si, prav takšna, kot si, vredna ljubezni, spoštovanja, sreče, pa besede ne bodo nič pomagale. Znotraj imaš rano, travmo, nekaj samodestruktivnega, in to na nezavedni ravni. Si pač izbrana, da si pred veliko preizkušnjo, in vedi, da vsak izmed nas dobi nalogo, ki ji je kos. Tega se zavedaj na poti, ki te čaka. Ker si že enkrat nehala, ker si imela dovolj močan motiv, iskreno verjamem, da ti bo drugič uspelo.

Danes obstajajo različne metode in mnogi strokovnjaki, ki ti lahko pomagajo. Anja Baš v svoji knjigi Lačna življenja opisuje metodo tapkanja, s katero si pomaga... Jaz ti svetujem, da poiščeš izvor svojih težav, da se soočiš s travmo, ki te potiska v ponavljajoči se vzorec samouničevanja, da najdeš dobrega terapevta, se povežeš s skupinami ljudi, ki imajo izkušnje z bulimijo in ti lahko še kako drugače svetujejo.

Z bruhanjem nimaš nadzora nad svojim življenjem. Življenje je nenehno spreminjanje, samo začetek in konec sta stalnici, strah ima velike oči in je votel. Lepota je relativna, najlepša in najbolj dražljiva je skrita očem in ljubezen si zaslužimo vsi. Močno objemi lepo deklico v sebi in ji povej, sporoči ji, da jo imam rada tudi jaz. Čeprav se ne poznava, držim pesti zate, slikam ti mizo, polno dobrot, ki si jih lahko privoščiš. Samo kompas moraš poravnati, se zaljubiti vase – in verjemi mi, da kljub vsej znanosti, ki se plete okoli hrane, ti ta ne bo škodila in se spreminjala v špeh, ko boš jedla z užitkom, zavestno, da s tabo, hrano, odnosi, z življenjem ni nič narobe.

Za začetek prosi moža, naj ti priskoči na pomoč konkretno, pri gospodinjstvu in otroku, spočij si, vzemi si čas zase, preberi kakšno knjigo, naredi si načrt ozdravitve.

Vse dobro, Zvezdana