Draga Zvezdana!
Imam mamo na smrtni postelji. Traja že eno leto, mučimo se vsi, najbolj ona. Nikoli nisva imeli pravega odnosa, bila je groba, hladna, vedno me je dajala v nič in primerjala z očetom, s katerim sta se ločila, ko sem bila stara 8 let. Ko se je znova poročila, je skoraj pozabila name, dobila sem sestro, ki je bila vse... Vedno več je posedala doma, tarnala in kritizirala vse po vrsti, do mene je bila pasja. Potem se skoraj 15 let nisva videli, dobesedno sem pobegnila od doma, se poročila, dobila otroke, ki jih je videla enkrat na leto. Zdaj sedim ob njeni postelji in jo gledam. Še zdaj je zlobna, še zdaj mi sika, ko pridem. Ko pa omaga, me drži za roko nežno, boža me in mrmra moje ime. Jaz pa imam monologe in čakam trenutek, ko je pri sebi, da ji vsaj pred smrtjo povem, kar ji gre. Nisem jezna, tudi sovražim je ne, le povedala bi ji rada, kako me vse življenje boli njen odnos do mene. Ko pride ta trenutek, pa sem tiho. Saj jo bo zlomilo in je ne bi imela rada na vesti. Kaj mi svetuješ?
Ines
Draga Ines!
Oh, ja, malce pozno si se spomnila na možnost, da si lahko kaj resničnega povesta. Čeprav ni nikoli prepozno.
In zelo, zelo pomembno je zate, da razčistita, preden gre.
Ljudje pred smrtjo menda delajo življenjske obračune in zaradi minljivosti bolj odprejo vrata svoje duše. Na to možnost računaj. To, da te drži za roko, je dober znak, da bi se vseeno rada povezala, dobila odpustek – oh, kako grozno zvenijo te besede! Iskreno povedano, niti ne gre več za njo. Bila je slaba mama, ki te je na neki način zavrgla, izrinila iz življenja. Že dejstvo, da zmoreš, da ji tega ne zameriš, govori o tebi kot o zreli osebi. Pač ni znala bolje in drugače. Če pa tebi besede ležijo na duši, če bi ji to rada povedala, ji povej! To je tvoja pravica. Povej ji vse, razkrij svoje bolečine, rane, povej ji za noči in noči, ko si jokala, ker si bila odrezana od nje, povej, da si svojo nevrednost odnesla naprej in se poročila z moškim, ki te je spet odrezal od ljubezni. Obračunaj s svojo preteklostjo, iskreno, jasno, kot bi si želela sama, da bi govorili s tabo tisti, ki si jih ranila ti. Vsi smo že kdaj koga ranili in tega se moramo zavedati.
Če zares ne gojiš zamer do mame, če res razumeš, da ni znala in zmogla drugače, bo pogovor zdravilen. Ker je ne boš izkoristila za vrečo za smeti in boš tudi ti SLIŠALA!
Pogovor, soočenje ne pomeni, da boš mamo ubila, uničila. Ko boš našla pot, se v miru, spoštovanju in ljubezni osvobodila skozi pogovor o svojih občutkih nevrednosti, jeze, bolečine, boš spoznala (in to velja za vse nas, tudi v drugih primerih), da najdemo več miru in moči v resnici kot izogibanju. Pogovoru si se izogibala vse življenje, in če si zdaj začutila klic, mu sledi!
Mislim, da je izogibanje resnici, splošno utrjeno mnenje, da je najbolje, da prezremo svoja čustva in se pretvarjamo, da nimamo težav, rak rana današnjega časa. In zapravljanje časa. Treba je poskrbeti, da odložimo vsaj svoje kovčke, nabasane z zamerami in jezo, skrbeti za disciplino duha. Svoje občutke je treba brez izjeme sprejeti. Ni slabih in dobrih občutkov v smislu vrednotenja. So in nikoli jih ni treba pomesti pod preprogo. Tudi 'slabe' občutke je treba sprejeti, jih v miru pogledati in ozavestiti, to je pot, ki nam bo prinesla mir.
Tebi bo pogovor z mamo (kakršenkoli že, lahko se zgodi, da bodo jeza, zanikanje in zloraba edino, kar bo zmogla, lahko je 'izločitev' njena edina možnost, da odžene svoj strah) prinesel mir, odložila boš breme preteklosti in polno zaživela sedanjost. In to, edino to šteje. Z mirom!
Mogoče pa se bo zgodil čudež in se ti bo prikazala današnja mama, polna ljubezni in sprejemanja.
Oboje je prav!
