Znova Benetke, tokrat obubožane ukrajinske

Največji turistični razcvet v Ukrajini je v zadnjih letih brez dvoma doživel kraj najhujše jedrske nesreče v zgodovini. Če vas bo sprehod po varovanem černobilskem območju in Pripjatu, mestu duhov, kar pošteno udaril po žepu (za enodnevni izlet bo treba odšteti od kakšnih 150 evrov navzgor, odvisno od agencije, a nižje ne gre, na barantanje pa kar pozabite), vam znajo cene drugih storitev in dobrin izvabiti nasmešek. Še namig vsem skeptikom, ki bi vas znalo nevidno in v drugačnih okoliščinah res smrtonosno radioaktivno sevanje odvrniti od obiska Černobila: sevanja se vam tam ni treba bati, prej kosa opeke.

Barikade kot vabilo

Kaj vse je v Ukrajini vredno ogleda, nima smisla naštevati, saj ta hip to res ni država, ki bi jo povprečen turist izbral za oddih. A da ne bo pomote, ukrajinske turistične agencije se na vse kriplje trudijo pripeljati tuje goste v prestolnico Kijev. Središče mesta – znameniti Majdan oziroma trg neodvisnosti – je bil še pred kratkim v plamenih in barikadah. Tujce so že nekaj tednov po koncu spopadov vabili na prav svojevrsten način. Barikade, šotorišča in drugo navlako, ki je tam ostala po srditih bojih med protestniki, ki so si želeli sveže neskorumpirane oblasti, in represivno roko so ponujali kot turistično znamenitost. Zraven pa poudarjajo, da je Kijev povsem varno mesto.

Varno je tudi na jugu največje evropske države, v Odesi, ki je v času Sovjetske zveze veljala za izjemno pomembno vojaško pristanišče. Danes pa je to ena največjih turističnih znamenitosti Ukrajine.

Benetke, ki to pač niso

Odesa je lahko tudi odskočna deska do Benetk. No, da ne bo pomote, ukrajinskih Benetk, ne tistih pri naših sosedih. Da je mestece Vilkovo dobilo takšen vzdevek, je deloma upravičeno, deloma ne. Vilkovo še zdaleč ne ponuja luksuznih palač, pregrešno dragih kavic in prigrizkov, ne boste videli niti na tisoče golobov in toliko turistov na osrednjem trgu.

Pravzaprav Vilkovo nima niti osrednjega trga, ima pa polno rečnih kanalov, kjer se – roko na srce – ponekod že ne pretaka več voda, temveč je zaznati bolj odplake iz greznic. Vendar so čolniči še vedno pogostejše prevozno sredstvo kot jekleni konjički. Če potegnemo črto, gre res za svojevrstno mestece. Ko pa vam v lokalni oštariji na mizo postavijo pivo za borih 30 centov, je to še en dokaz, da ste resnično daleč od pravih Benetk.

S 60 evri pokojnine

Vilkovo leži na jugozahodnem delu Ukrajine, tik ob meji z Romunijo, samo čez enega od stoterih rečnih kanalov Donave je treba, pa ste v drugi državi, pravzaprav ste v Evropski uniji. Ustanovljeno je bilo leta 1746, slabi dve desetletji pozneje pa je že dobilo status mesta. Ljudje tam po večini živijo od ribolova in kmetovanja, v glavnem pa so zaradi slabega gospodarskega in socialnega stanja v državi precej godrnjavi. »Ni služb, ni prihodnosti. Veste, koliko imam pokojnine? 60 evrov!« je potarnal domačin, ki pretirano svetle prihodnosti ne vidi. Razveselilo ga je le to, da imamo kot slovanski narodi nekaj malega podobnih besed, čeprav se mu še sanjalo ni, kjer bi lahko bila Slovenija. Geografija je drugačne dimenzije dobila le ob omembi Jugoslavije. A še to se je bolj zdelo, da ve, da je obstajala, če bi jo moral na zemljevidu umestiti na pravo mesto, pa bi se verjetno že zapletlo.

Prebivalstvo v Vilkovem je etnično precej pisano, večino, kakšnih 70 odstotkov, zavzemajo ruski pravoslavci, 25 odstotkov je Ukrajincev, nekaj malega je še Moldavcev, Romunov, Gagazijcev (turških pravoslavcev, ki običajno živijo na jugu Moldavije) in Bolgarov.

Tam ne boste našli razkošnih hotelov, temveč le kakšno posteljo v gostišču ali pri domačinih, ki na črno oddajajo sobe, v zadnjih letih pa so za turiste, ki sicer bolj redko zavijejo tja, zgradili še bungalove. Če si želite oddiha v prijetni naravi, mestecu, kjer se prepleta na desetine rečnih kanalov, dopusta brez nadležnih letečih podgan ter s cenami hrane in pijače, ki vam še zdaleč ne izsušijo denarnice, potem dobrodošli v ukrajinske Benetke.