Vsi, zaljubljeni v življenje, si želijo izvedeti njeno skrivnost. Jožica Eber iz Ljubljane, ki je dopolnila sto let, podira vse tabuje, povezane s staranjem, saj imaš ob njej občutek, da je šele na polovici poti. Polna modrosti in izkušenj, ki jih mora podeliti – pa če ji pri tem prikimavamo ali ne. Tik pred pogovorom v družinski hiši potekajo še zadnje priprave na fotografiranje. »Zdaj pa vemo, kje je sef,« se iz sobe zasliši glas Milene Eber, Jožičine nečakinje, ko v žepih slavljenke najde robčke, s katerimi si njena teta rada nekaj dopolni. Sledi damsko hihitanje, tudi Jožice in njene prijateljice Anite, s katero vsak dan kartata. Končno jo uzremo, elegantno urejeno stoletno damo, ko, opirajoč se na unikatno narejeno palico, z drobnim nasmeškom prisede in pogleda z zvedavimi očmi.
O, kako ste lepi.
(Malo skeptično, malo v zadregi.) Pri stotih pa res ne morem biti lepa. (O, pa je, ona je naša lepotica in je rada lepa, od nekdaj, ugovarja njena nečakinja Milena, ki ji v nadaljevanju le tu in tam priskoči na pomoč pri pravilnem določanju letnic dogodkov.)
Kar priznajte, da imate ponarejene dokumente in jih v resnici štejete precej manj.
Oh, ja. (Poseže po prestižni, prijetno dišeči francoski kremi z dodatkom črnih biserov in se namaže po vsem obrazu.) Ta je dobra, ker imam kar občutljivo kožo. (Se prepusti nečakinji, da ji nežno nanese še korektor in kakovosten tekoči puder.) Jah, sončne pike imam. (Češnjevo rdečo šminko si nanese sama.)
Okoli vas se v teh dneh veliko dogaja, ste kaj utrujeni?
Vsa praznovanja so bila tako lepo organizirana, tega ne bi sama nikoli zahtevala. Zaslužna je predvsem moja Milena.
Jo imate radi, kajne?
Zelo. Vse uredi, kot je treba in kot sem prej sama. Pogosto me razveseli in posadi novo rožo. (Z glavo pokaže proti cvetočemu vrtu, nato se ozre še po stanovanju, polnem spominkov s številnih potovanj.) No, saj lahko, saj je vse to tudi moje.
To vas verjetno sprašujejo vsi, pa vendar, ko se danes ozrete nazaj, česa v življenju se najbolj živo spominjate?
Ni mi bilo vse postlano z rožicami. Bili so težki časi, a tudi lepi, ker smo znali biti skromni. Med prvo svetovno vojno sem bila še dojenček. Moj oče je padel v boju na Doberdobu in se ga ne spominjam. Mama je ostala sama in denarja ni bilo, čeprav je bila pridna delavka. K sreči smo kot družina držali skupaj in si pomagali. Mamina sestra Marija in njen mož sta bila zares plemenita. Vse tri, tudi mojega brata, sta vzela pod svojo streho in z nami lepo ravnala. Stric naju je crkljal in ponavadi rekel: »Pejt sem, štrukelj!« Nekateri prav sovražijo otroke, ki niso njihovi, on pa je bil pravo nasprotje tega. (Prispe tudi Milenina hči Mateja, ki je pred kratkim po materi prevzela posle, čeprav ni ta zato nič manj dejavna. Poleg pijače gostoljubno ponudita še doma narejene marelične cmoke.)
Kaj pa vam je ostalo v spominu iz druge svetovne vojne?
Takrat sem bila zaljubljena. Moj fant je bil nemški oficir, ampak ni bil za Hitlerja, veste. Nekega dne ga ni bilo več, izginil je, najverjetneje so ga ubili. Iskala sem ga s pomočjo Rdečega križa, tudi po vojni. Zaman. Pa tako je pazil, ko je prihajal z mano v Ponikvo (njeno rodno vas, op. a.), da me ljudje niso videli v njegovi družbi, saj bi imeli vsi težave. Vedel je, da pomagam partizanom, a je molčal.
Po vojni ste odšli v Ljubljano in tam spoznali svojega moža, krznarja Eligija Ebra, takrat že deset let ločenca. Poročila sta se leta 1948 in med vama je bilo kar triindvajset let razlike. Kako sta se spoznala?
Na plesu pri Jenku na Kongresnem trgu. Prišel je k meni in me prosil za zadnji ples in sem si mislila – pa kaj takle ta stari hodi pome! Takrat sem bila stara triintrideset let. Je bila le razlika, ampak je bil pa zelo uglajen, fin, lepo oblečen, pravi gospod. Dober človek. Nama je kar lepo šlo. Potem so mu z denacionalizacijo vzeli hišo, zato sva začela graditi novo. (Se malo razhudi in dvigne glas, ker se ne strinja s popravkom letnice svoje nečakinje.) Za večino zadev sem morala skrbeti jaz. Rekel mi je – s hišo se kar sama ukvarjaj, niti s temle (pomiga z mezincem na roki) ne bom mignil! (Se zasmeje.) Še danes ga vidim, tisti njegov mezinec. Moj mož je bil veseljak, v mestu je hodil na plac med branjevke, kupoval rože, se družil s prijatelji in podobno.
Ste bili v družinskem krznarskem poslu vse od začetka šefinja, niste nikoli denimo šivali?
Nikoli. Za šivanje krzna je bil izučen moj mož. Smo pa šli na sejme v tujino, med drugim v Frankfurt, da smo ostali na tekočem. Tam sem res uživala, dobra družba smo bili, pa kupila sem si novo garderobo in nakit, ki ga pri nas še ni bilo.
Med prvimi Ljubljančankami ste imeli tudi svoj avto – fiča.
Ja, Eligij me je nekaj ujezil, no, kar precej, jaz pa tudi njega, se mi zdi, pa me je peljal na Samovo ulico, kjer so takrat prodajali fiče. Eden nama je padel v oči in sva ga kar kupila. On ga je kupil zame.
Vsak vaš naslednji štirikolesnik je bil zmogljivejši, hitrejši, med drugim tudi mazda kupe. Radi ste pritisnili na plin. So vas kdaj dobili policisti?
Nikoli. Morda zato, ker takrat, ko sem bila za volanom, še ni bilo radarjev. (Se prebrisano nasmehne.) Mi je mož ob nedeljah ponavadi naročil, v katero gostilno greva na kosilo – hodil je v imenitne pa tudi domače gostilne.
Zanimiva je anekdota, kako ste sami kupili vikend v Zambratiji.
(Oči ji še posebno nagajivo zasijejo.) Izvedela sem, da prodajajo krasen vikend, moža pa sem vprašala, ali grem lahko s prijateljico Anito malo na morje. In sem se z lastnikom kar dogovorila za nakup parcele, prosila sem ga le, ali lahko še malo počaka, in je bil za. Potem sem nekega dne rekla Eligiju, ali greva malo na Obalo, pogledat, ker sem slišala, da prodajajo lep vikend. Tam se je sprehajal gor in dol po parceli, kot bi bil že gospodar, jaz pa sem mu rekla: »Daj sedi že na štor, saj mi boš vso travo potacal!« Odvrnil je: »Ti hudič babji, pa ja nisi kupil!?« Jaz pa: »Sem! No, a je v redu? Zdaj pa glej, da boš kaj zraven dal! Ti boš tukaj gor lepo v senci, jaz se bom pa hodila dol na plažo kopat!« (Smeh.) Kljub težavam sem vedno vse speljala – zaradi svoje trme.
Kaj je tisto največ, kar lahko kot ženska narediš za resnično notranjo srečo?
Ne smete biti plašljivi, zmeraj je treba iti naprej, naprej! Pa ne se sekirati, moraš biti flegma in se imeti rad. Bo že šlo!
Kaj vas trenutno najbolj radosti, kako ohranjate bistrost in pogum?
To je v meni, se mi zdi. Rada se ukvarjam tudi z živalmi, krasne so. Edino kače so mi malo manj všeč. Imam muco pa hranim ptice na vrtu, pri meni nikoli niso lačne. Prav tako je dobro, ker sem veliko v stiku z ljudmi, v prvi vrsti z mlajšimi od sebe, kar mi daje posebno energijo. Moji sorodniki, nečakinja Milena, njen mož Vlado ter njuna Mateja in Leo, lepo skrbijo zame in hvaležna sem, ker sem njihov peti družinski član.
Vaš mož je umrl leta 1973. Nikoli nista imela otrok. Vam je bilo kdaj žal?
Kaj pa 'čem! Seveda sem jih poskušala imeti, ampak takrat, ko smo delali tole (potrka po mizi), sem se hudo prehladila. S kraja, kjer so porušili cerkev sv. Krištofa, danes pa tam stoji Festivalna dvorana, smo s konji vozili opeko. V tovarnah jih ni bilo. Opeke je dobil, kdor je bil prvi na kraju, kjer so kaj porušili. Na strašnem mrazu sem čakala, da so porušili drugi zid, pa še koga prosila, naj mi pomaga naložiti na voz. Potem sem dvema sosedoma upokojencema predlagala, da z opek očistita zid. Super in z veseljem sta to naredila, saj sem jima dobro plačala.
Očitno imate prirojeno gospodovalnost, vaši bližnji pa pravijo, da niste tarnavi in črnogledi. Ne skrivate tudi ljubezni do lepih stvari.
(Pokima.) Vedno se razveselim kakšne nove bluze ali česa podobnega – Milena in Mateja mi zmeraj kaj lepega prineseta s svojih potovanj. Mora pa biti v svetlih barvah z bleščicami. Črnina te potlači. No, mladim (pogleda Matejo) lahko zelo pristaja.
S katerim vodilom ste se največkrat spodbujali, kadar vam v življenju ni bilo najlaže?
Sem si rekla, ne more biti zmeraj tako, se bo ja izboljšalo! Pa se tudi je.
Menda je vaša srečna številka trinajstica?
Res je. (Pokaže, da jo ima vgravirano tudi na obesku.)
Po nekaterih podatkih, ki segajo pred srednjeveško obdobje sežiganja čarovnic, naj bi bila prav trinajstica zaščitno številka žensk.
Zares? Jaz sem si jo izbrala preprosto zato, ker sem rojena 13. v mesecu. Te številke res nisem nikoli imela za nekaj negativnega.
Okoli vratu imate obešeno ogrlico s križem.
Tega sem dobila za poročno darilo od moža.
Ste verni, verjamete v Boga?
(Hiter odgovor.) Kolikor je treba. Bila sem vzgojena v krščanskem duhu, a po kolenih nisem in ne bom nikoli hodila.
Gledate televizijo?
Rajši ne povem, koliko. Preveč. Gledam poročila, da ostanem na tekočem, a me vedno znova razjezijo. Kaj? To, da lažejo. Kar naprej.
Med vašimi najljubšimi voditelji je Boštjan Romih – isti priimek je imel tudi vaš oče. Kaj ali koga še najraje spremljate na televizijskem zaslonu?
Kakšno glasbo. Bolj klasično, ampak ne preglasno. Pa Animal Planet in Travel Channel (besedi izgovori, kot bi govorila v francoščini – »travel šanel«).
Kaj poleg vsega povedanega še radi počnete za sprostitev?
Skoraj vsak dan kartam s prijateljico ali z Vladovo mamo Zdenko. Šnops. Malo ga igramo, malo se pokregamo, popijemo kozarček. S prijateljico in mojimi smo skupaj tudi prepotovali veliko sveta – od Indije, Jeruzalema, Floride, Argentine, Brazilije, Pariza, Disneylanda do Krete. In Egipta (Vmeša se prav omenjena prijateljica Anita, ki nekaj počne v sosednji sobi. Doda, da so vsi zboleli, ko so bili v Indiji in Egiptu, dobili drisko – razen Jožice.) Še bi šla kam. Želim si na Kitajsko in na Hvar.
Kateri kraji pa so vam najbolj všeč v Sloveniji?
Gorenjska je lepa, rodna Štajerska pa sploh. (Privoščimo si kavo, postreženo v starem ličnem servisu iz zelo tanke keramike. Gospa Jožica odpije majhen požirek in nežno potisne skodelico proti nečakinji, naj malo pogreje.)
Menda k vam vsak teden pride tudi osebni maser?
Drži, vsak petek, fino zrihta noge in hrbet, vse. Treba je skrbeti zase.
Izvedela sem, da imate že nekaj let zobne vsadke, zato ne potrebujete proteze. Tudi obrabljeni kolk so vam operirali in ste se tako izognili vozičku pa popravili ste si vid z lasersko operacijo. Ali kaj berete?
Vse, predvsem časopise, najraje Slovenske novice in še kaj. Moram pa povedati, da sem zelo hvaležna dr. Žganku, dr. Pavlovčiču in dr. Drnovškovi, da so me operirali v moji starosti.
Kakšno pa je vaše mnenje o politiki?
Zelo slabo. Sama zase lahko rečem, da sem živela pošteno in vedno plačala vse račune, za naše politike pa to ne velja.
Kaj bi spremenili, če bi bili vi predsednica vlade – morda za začetek ukinili dve tretjini parlamenta?
(Zadovoljen smeh.) Naredila bi tako, da bi bili čisto vsi ljudje zadovoljni, to se da narediti, veste. Pa če vam je prav ali ne, vam bom kar povedala – jaz sem za Janšo. Meni je všeč. Ni butelj, nikoli mu ne bodo prišli do živega, je upornik in borec. No, kljub temu ne bo nič naredil.
Pa vam je vseeno všeč?
Ja, zdi se mi bolj stvaren kot drugi. Sicer niti en politik ni pošten, a ne bodo se izdali. (Spet se zasliši odločni Anitin glas: »Svi pošteni, a robe nema!«) Ja, to je to! Treba pa je pohvaliti tudi župana Jankovića. Presenečena sem bila, da si je vzel čas in mi prišel osebno čestitat za rojstni dan.
