ONAPLUS

Zmenek s samim seboj. To je danes vrhunec

Objavljeno 04. september 2015 18.00 | Posodobljeno 04. september 2015 18.00 | Piše: Nika Vistoropski

Srećko Horvat, hrvaški filozof.

Foto: Uroš Hočevar/Delo

Počaka v lokalu, ki spominja na Provanso. Ne vem, zakaj. Skrit je z ulice, polno rož, polkna, s katerih se kruši barva. Gledam, kje je Srećko Horvat, pa se mi pogled ustavi na mladem in simpatičnem študentu, ki pije svoj zasluženi kofetek. Še en fant pač, ki si dviga odmerek kofeina med predavanji. A ta 32-letni mladič je eden najbolj privlačnih hrvaških filozofskih izvoznih artiklov, intriganten glas, katerega zvok bo odzvanjal tudi v njegovi zadnji knjigi, ki bo kmalu meso in kri postala – The Radicality of Love (Radikalnost ljubezni), ki bo v angleškem jeziku izšla pri Polity Press. Vsake toliko se zahihita, pa ne veš, ali mu je nerodno ali kaj drugega. Govori tako hitro in zgoščeno, da vmes potožim: Hej, ustavi se, možgani me bolijo! In on smeje: Kako je šele meni?!

Je res, da ste bili svojčas pastir drobnice na Velebitu?

Res je. (Smeh.) Potem ko smo se v devetdesetih iz Nemčije vrnili na Hrvaško, so se starši odločili na Velebitu kupiti staro hišo s pogledom na morje. Najprej smo imeli sto koz, nato sto ovac. Kratko obdobje sem bil del te zgodbe. Molzel sem koze, imel več bližnjih srečanj z medvedom... »Izlet« staršev med kmete ni obrodil sadov, vendar sem se naučil, da so romantični pogledi na naravo lažni. Na Velebitu smo živeli brez elektrike, vodo smo črpali iz vodnjaka...

Odlično okolje za rojevanje filozofa!

V resnici sem otrok asfalta. Punk bendi, zabave; v filozofijo sem zdrsnil, ker je predstavljala upor socializaciji. Še danes sem razpet med dvema svetovoma; svetom hipersocializacije in svetom samote. Ampak lepo prosim, brez romantike o čudoviti, ljubezni polni naravi. (Smeh.)

Ste kdaj premišljevali, kako bi bilo, če bi z zakonom prepovedali zaljubljanje? No, kadar smo očarani nad drugim, nam je povsem vseeno za svet okoli nas. K vragu revolucija, če me ti ljubiš!

To je sicer zanimiva ideja, a v knjigi pokažem, da lahko, ko začne država posegati v intimnost posameznika, hitro zdrsnemo v totalitarizem. Oktobrska revolucija se je na primer začela z velikim emancipacijskim potencialom. Aleksandra Kolontaj, prva ministrica v Evropi, ministrica za socialne zadeve v tedanji ruski vladi, je imela izjemne feministične ideje, ki še danes niso realizirane; zagovarjala je svobodo v ljubezni. A Lenin je zagovarjal drugo smer – govoril je, da revolucionar, če se v njem prebudijo občutki ljubezni, ne more biti več koristen. Ko leta 1934 zopet sprejmejo zakone, ki zmanjšajo pravice homoseksualcem, postane jasno, kako se je ta revolucija končala.

V knjigi je tudi poglavje o iranski revoluciji, ki je na videz nasprotna oktobrski; začela se je reakcionarno, fundamentalistično. A tisto, ker je skupno obema, je spraševanje, kaj narediti z željo. Pa tukaj ne govorimo samo o naglavni ruti – saj veste, odkriti ženski lasje lahko v moškem menda vzbudijo slo. Pred približno pol leta sem bil v Teheranu. Tamkaj je izjemno malo kavarn. Če jih že najdete, niti ena od njih ne gleda na ulico, če že gleda, so stekla zatemnjena. Če niso, je kavarna v drugem ali tretjem nadstropju. Ko sem za to iskal razlago, sem jo našel v Izumrtju javnega človeka (The fall of public man), knjigi Richarda Sennetta, ki pojasni, da so bile kavarne pred francosko revolucijo ključni kraji za zbiranje; bile so prostor druženja in izmenjevanja informacij. V Teheranu so kavarne skrite, ker je Homeini leta 1979 prepovedal kabareje, gledališča, prostore torej, kjer bi se lahko uresničevala revolucionarna dejanja. Naj vam povem še eno zanimivo zgodbo. Moj prijatelj Ozren Pupovac, filozof, ki sem ga srečal v Istanbulu, me je prosil, naj mu iz Teherana prinesem tradicionalno iransko flavto. Šel sem na bazar, a nikjer nisem našel tradicionalnih inštrumentov. Kaj kmalu sem ugotovil, da je bil eden prvih Homeinijevih dekretov celo prepoved glasbe na javnih krajih. Še več; niti na javni televiziji ni moč videti glasbil, kajti tudi ta lahko v človeku vzbudijo željo. Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Zelo hitro se nam namreč lahko zgodi Orwellova 1984. Revolucija se preprosto mora ukvarjati z željo!
 

  • CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS. NAJDETE JO V VAŠI NAJBLIŽJI TRAFIKI, LAHKO PA SE NANJO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 90.

    image
Deli s prijatelji