Zmagovalka je levinja

Hiša sanjajočih knjig, knjigarna navdiha založbe Sanje, je v torek gostila mojstrice pisane besede, finalistke najodzivnejšega slovenskega literarnega natečaja revij Ona in Onaplus za najboljšo zgodbo, ki je letos nagovarjal, izzival in navdihoval obenem na temo laž. Onino pero 2016 in 500 evrov nagrade je prejela Tatjana Leskošek Denišlič za kreativno delo z naslovom Mi laže? Slavila je tretjič zapored. 

Trikratna dobitnica Oninega peresa piše strastno in pogumno. Levinja je po horoskopu, zato je bržkone malo bolj pogumna. Domišljija pa tistemu, ki mu je dano kaj napisati, tako deluje tristo na uro.

Draga Tatjana, zgodba Mi laže? je napisana od srca. Od kod ideja zanjo?

Zase moram priznati, da so mi ljubša krajša besedila. Fantazija je burna, neugnana, radoživa, včasih celo nedostojna letom. Kadar je podana tema oziroma naslov, pa je sploh preprosto in kar »zaplavam«.

Kako vznemirljiva literarna tema so ljubezenski trikotniki, denimo kar zadeva zaplet in razplet pa tudi sam žanr?

Menim, da zelo, saj je ta žanr dejansko poln takšnih in drugačnih zapletov. In ker ne maram žalostnih koncev, se potrudim, da je napisano pozitivno oziroma je nakazan pozitiven razplet.

Z besedami ste nam ponudili vpogled v misli vseh treh protagonistov. Pravzaprav ste dokaj lahkotno povedali resno zgodbo. Kako to komentirate?

Sem si rekla, če že tretjič poskušam napisati zgodbo, ki bo berljiva, naj bo pa malo drugačna. In sem zapisala z besedami vseh treh protagonistov. Meni je najlaže pisati v prvi osebi in vsi trije vpleteni povedo svoje videnje v prvi osebi.

Koliko je odnos, ki ga opisujete, tipičen za slovenske družine, kaj menite?

Težko bi komentirala. Se pa o tem govori in piše.

Avtobiografski vložek?

Seveda je pri vsakem pisanju tudi nekaj avtobiografskega. S soprogom imava majhen vikend, a ne med belimi brezami, ampak med trtami in čarobnimi kamni Krasa. Rada vkuhavam kompot iz kutin in stiskam sok grozdja z brajde pred hišo. Seveda dobrote tudi delim. Pa saj je dajati tako prijetno! Tudi mene kdaj vzradosti kakšen božajoč pogled ali vznemiri topel, žameten in prijetno poln glas. In seveda, imam lepo vnukinjo in zlatega vnuka ter moža, ki ga ljubim že iz študentskih let.

Vas je pri snovanju zgodbe vendar kaj spravilo v zadrego?

Ne, priznam, da teče samo od sebe, ko začnem pisati. Sem pa po horoskopu levinja in nje nič ne spravi v zadrego. Vedno skuša najti izhod.

Saj ne vem, ali smem vprašati, pa vendar: Ste se kdaj zapletli v laž, ki je imela usodnejšo posledico?

Ne in si tudi ne želim. Sem pa kdaj pa kdaj katerega od učencev šole, na kateri sem delala v zobni ambulanti, »krila«, ko je manjkal pri pouku.

Temu, da ste že tretjič naša zmagovalka, gre gromko ploskati. Kaj to pomeni za vas?

Ja, trikratna zmaga le ni kar tako. Priznam, da sem bila letos prav prijetno presenečena, saj sem bila prepričana, da v tretje ne bo šlo. Lagala bi, če bi zanikala, da mi godi, da je duša pobožana in da mi je morda dalo elan, da bi več zgodb napisala in jih komu kompetentnejših pokazala. Sklenila pa sem, da drugo leto prispevka na vaš razpis le ne bom poslala. Ne moremo biti vedno prve violine! Pregovorno je najbolje končati na vrhuncu.

Dovolite, da vas vprašam, kaj je za vas najboljša šola pisanja.

Težko vprašanje. Ljudje smo konglomerat genov, prostora in časa pa še domišljija nam je bila dana, enemu več, drugemu manj. Ko utegneš, samo zapreš oči, se odklopiš in kaj zanimivega napišeš. Kako preprosto je zdaj z računalniki. Lahko brišeš, dodajaš, spreminjaš...

K čemu težite kot ženska? Kaj vse ste še poleg tega, da pronicljivo opazujete življenje?

Kot ženska sem rada ženska v pravem pomenu besede. Moj paketek značilnosti ni velik. Včasih sem nagajivo dosledna, vedno pa imam rada red. Ko je vse pospravljeno, rada sedem za računalnik in si dam duška. In kot babica sem na vnukinjo in vnuka neizmerno ponosna.