Življenje to naše

Medtem ko ministri letijo v nebo, ko univerzitetni profesorji še vedno v en glas vpijejo, da se jim ob aferi astronomski honorarji dela velika in nepopravljiva krivica, ko se koalicija z Vebrom bojda rešuje in se politiki med sabo še vedno predvsem diskreditirajo, že štirinajst dni prebiram tri življenjske zgodbe. Zgodbe o preživetju v današnjem času. Izpovedi, ki se morda zdijo komu neverjetne, nepotrebne ali celo sodijo pod oznako samokrivde.

Pred vami so zgolj povzetki.

Ana. »Zelo sem vam hvaležna za vsa predavanja, na katera ste me povabili, so bila zelo koristna. Smo že naredili pralni prašek in si uredili vrt, kupili semena in posejali. Že nakup semen je bil za mojo družino velik strošek. Komaj čakamo, da bomo začeli pobirati prve plodove. A to bo šele čez kakšne tri mesece, če kaj obrodi. Kaj pa do takrat? Moja Anka, ki obiskuje 3. razred, je začela domov nositi štručke, ki ostanejo od malice. Po domače rečeno jih ukrade. Sem ji že večkrat povedala, naj tega ne počne. Mi odgovori, da bodo štručke vrgli v smeti in jih prinese, da nam ni treba kupiti kruha. Srce me boli, ko opazujem dejanje svoje devetletne deklice. Tudi na tabor ni želela, ker je plačljiv, a ji je učiteljica pomagala s plačilom prek šolskega sklada. Kako je bila Anka srečna, ne morete niti misliti. Bojim se za svoje tri deklice, ki postajajo vse bolj izločene iz družbe. Ne praznujejo rojstnih dnevov, tudi na druge ne hodijo, saj nimamo za darila. Z očetom nimajo stikov. Zavedajo se, da ne plačuje preživnine. On ima odvetnika, ki mu pomaga pri izogibanju. Svojim otrokom je zapustil kredit, ki mi ga včasih trgajo kar od otroških doklad (208 evrov), še do leta 2018 imamo to lepo zapuščino od bivšega moža. Upam, da preživimo do takrat.«

P. S.: Sledi popis nenehnih selitev, menjav šol, bežanja pred rubežniki, dolgov za vrtec in zdravstvenih težav najmlajše hčerke, obupno iskanje službe: »Trudim se na vse moči, hodim na razgovore, vključujem se v prostovoljna dela, da ne znorim doma. Ponoči ne spim, tuhtam, kaj naj naredim. Vse, kar si želim, je hoditi v službo in usmerjati svoje punce na pravo pot.«

Alma. Alma je medicinska sestra, ima petmesečnega sina in štiriletno hčer. Ko jo vprašam, zakaj so vsi dokumenti strgani in zlepljeni, izbruhne v krčevit jok. Z njo tudi malček. Med nosečnostjo je prejela odpoved dela, čez dva meseca pa še mož. Skupaj imata 380 evrov prihodka. Pred desetimi leti sta s prihranki in seveda kreditom kupila stanovanje, a ga ne moreta več odplačevati. Kakor ne položnic in vrtca, zato v prihodnjem mesecu vrtca za njeno punčko ne bo več. Si lahko predstavljate, da Alma ni imela denarja za sirup za zbijanje vročine za svojo bolno deklico? Hlipajoče govori, da se je počutila tako brezmočno, tako ničvredno; izgubila je razum in namesto da bi jo stisnila v naročje, jo je udarila. In odpeljala v vrtec. V tem tednu jih bodo rubežniki izselili iz njihovega stanovanja. Kar ju močno boli, to je vendarle njihov ljubeči dom.

P. S.: Mož in oče otrok – je povsem izgubil sebe. Njegovo nemoč so izrabljali delodajalci, ki so mu ponudili delo za mesec ali več, plačila pa ne. In je obupal. Raztrgal vse položnice, sodne sklepe in rubežnika obvestil ter odšel. Že nekaj dni – ga ni in Alma ne ve, kje je.

Vanja. »Moje zdravje se je sesulo kot domine, noge mi odpovedujejo, da o Branetovih niti govorim. Zdaj sem bila pet dni v bolnici, doživela sem še dodaten šok. Izklopili so mi elektriko za celih 45 evrov, katastrofa in sramota od Elektra Ljubljana. Dobesedno me ne marajo, bolj ko sem v krizi, bolj tolčejo vsi po meni. Kako pa naj plačam, saj ponovni priklop stane 91 evrov. Z Branetom sva se odločila, da tako ne moreva več. Dovolj nama je vsega. Trikrat na teden imava izvršitelja, kup neplačanih položnic, vzeli nam bodo streho nad glavo. Braneta ne vzamejo nikjer v službo niti za štiri ure, ker je invalid in težko bolan. Moja mala Sanja me sprašuje, zakaj nimamo elektrike, zakaj ni nič v hladilniku... To mi je huje, kot da bi me vsak dan kdo pretepel.«

P. S.: Vanja presunljivo opisuje, kam sta ju pripeljala poštenje in skromnost. Pravi, da nimata več moči za življenje, za reševanje dolgov in problemov, a branje v detajle vam želim prihraniti. Prosi Zvezo prijateljev mladine, naj poskrbi za njeno hčerkico Sanjo. V primeru najhujšega.

Ta trenutek je Vanja pod zdravniškim skrbstvom.

Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Vsi dobro vemo, da smo si v teh časih lahko v oporo le ljudje med sabo. Zato vas prosim, da pomagate trem družinam po svoji najboljši moči, če lahko. Vsa prepotrebna sredstva bodo pravično razdeljena in prišla v prave roke. Za vašo srčnost že vnaprej hvala.

Sredstva lahko nakažete na račun:

Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje

Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana

IBAN: SI56 3300 0000 1303 865

BIC: HAABSI22

Koda namena: CHAR

Sklic: 00 464

Namen: Humanitarna pomoč družinam