Naš odnos do smrti kot takšne močno niha. Lahko bi rekli, da nekako modulacijsko. Ena frekvenca so kratkotrajna, znotrajživljenjska nihanja, druga pa zgodovinska nihanja celih generacij. Tudi smrt je le nekaj, kar z množičnim pojavljanjem izgublja strahovitost. Preden nam je uspelo tudi v praktičnem smislu prilesti na vrh prehranjevalne verige in smo bili še redna hrana zveri vseh vrst, je bila smrt nekaj povsem vsakdanjega. Pozneje smo tehnološko nadvladali zveri in delček narave, zato smo svojo prirojeno agresivnost lahko začeli uporabljati drug proti drugemu. Sledila so dolga obdobja vojn in še danes se ne moremo pohvaliti, da smo bistveno boljši. Mogoče lokalno. Za zdaj. Skratka, četudi odmislimo vse mogoče bolezni in lakoto, ki so, upoštevajoč sodobno tehnologijo, lahko le posledica naše lastne sebičnosti, znamo očitno dobro poskrbeti za to, da je smrt naš vsakdanji sopotnik, s čimer je resno diskreditirana. Bolj pošteno bi bilo sicer reči njihov vsakdanji sopotnik, saj se nam je Slovencem uspelo zriniti v družbo privilegiranih narodov, ki so vojne v zadnjih desetletjih pometli izpred svojih pragov. Ni treba iti posebno daleč niti z biciklom, da to ne velja več.
V povojnem obdobju nam je torej naš lokalni odnos do nenaravnih smrti uspelo spraviti nazaj tja, kamor pravzaprav spada. Tja, kjer je vsaka nenaravna izguba življenja, sploh mladega, velika tragedija in nenadomestljiva izguba.
Kaj pa nas topogledno še vedno tepe? Skoraj množično? Promet seveda. Avtomobilske nesreče. Na planetu na leto v prometnih nesrečah umre za slabo Slovenijo ljudi, za tri Slovenije pa jih za vedno ostane invalidov. Na leto! Si predstavljate?
Mar civilizacija, ki je pristala na Luni in pred nekaj dnevi celo na šest milijard kilometrov oddaljenen kometu, res ne zna zorganizirati prometa, tako da na leto ne bi ubil dobrega milijona ljudi?
Če stvari pogledamo z negativno ciničnega vidika, bomo kaj kmalu prišli na idejo, da je ohranitev poslednjega mehanizma naravne selekcije načrtovana. S pragmatičnega zornega kota pa se nam takoj posveti, kaj je zadaj. Posel seveda. Posel na vseh področjih. Preprosto dejstvo je, da je vožnja z avtomobilom v sodobnem času samo meja psihomotoričnih sposobnosti povprečnega človeka. Če dodamo še telefoniranje, pisanje SMS-sporočil in mailov, alkohol, droge ter priljubljeno lovljenje čim več orgazmov na porabljen liter bencina, smo, kjer smo. Na dobrem milijonu. Tam, kjer si tudi želimo, bi najbrž dodal kakšen član že omenjenega kluba postaranih cinikov. Tam, kjer imajo interes farmacija, zdravniški lobiji, zavarovalnice, in najbolj pomembno, proizvajalci avtomobilov, zraven katerih se skromno šlepajo še avtokleparji.
Perspektivno sta možnosti samo dve. Tako poenostaviti upravljanje avtomobila med vožnjo, da bo to nalogo dejansko mogoče zaupati tudi tistim, ki se spotaknejo ob vsaki žogi, čiščenje nosu s kazalcem desne roke pa jim uspe šele v tretjem poskusu. Ali pa močno posodobiti javni prevoz in dobri polovici ljudi preprosto prepovedati, da sedejo za volan.
Ker se seveda ne bo zgodilo ne eno ne drugo, vam preostane le, da iz verjetnostne enačbe poskušate izločiti lastne napake, po možnosti še kakšno tujo. Kot povsod drugje. Življenje je smrtno nevarno.
