S prodornimi članicami Slovenskega mednarodnega združenja žensk SILA smo se sproščeno pogovarjali nekaj dni pred njihovim najpomembnejšim dogodkom, že 21. mednarodnim dobrodelnim bazarjem, ki bo potekal to soboto. Takoj ko sedemo ob skodelici čaja, se zasliši znana melodija, nastavljena za zvonjenje mobilnika Laure Jamšek, tudi predsednice organizacije SILA. Pesem, na katero v kultnem filmu Vonj po ženski nepozabni tango zaplešeta Al Pacino in njegova mlada soplesalka.
Izhodiščno vprašanje se je postavilo samo od sebe: verjamete v pravo romantiko med žensko in moškim ali jo lahko najdemo le v filmih in literaturi?
Laura: Odgovarjam kar s tangom, ki ga rada plešem tudi sama, in mislim, da je najboljši način, kako hoditi z moškim. To je tudi definicija tanga – hoditi v objemu, ko se lahko dogaja prava romantika. Omogočeno ti je, da izraziš prav vsa čustva, a vedno v objemu. (Se nasmehne.)
Aurore: Mene vedno najbolj očara, če moški žensko spoštuje in je do nje prijazen. To je prava romantika.
Jelena: Sem romantična duša. Strinjam se z Lauro, v življenju se rada sprehajam z moškim, ko si slediva. Verjetno je to stvar mentalitete, ampak pri nas je ženska ponavadi pol koraka za moškim. To mi ugaja, saj le tako prideš do pravega cilja. Agresivne ženske mi niso všeč, ker ubijajo pravo romantiko, v kateri je ženska vedno na prvem mestu. Kadar je nežna, vselej dobi, kar hoče.
Vse ste žene pomembnih, vplivnih moških. Nam prosim zaupate, s čim se poleg običajnih obveznosti še ukvarjate – poslovno gledano?
Laura: Ne bi bila rada identificirana kot »žena od«. V prvi vrsti sem Laura. Imam svojo preteklost, univerzitetno izobrazbo, svoje ambicije in cilje, govorim pet jezikov (tudi slovensko, op. a.). Deset let sem delala v mednarodnih družbah, zdaj pa imam svoje podjetje. Morda sem prav zaradi organizacijskih in vodstvenih sposobnosti postala tudi predsednica združenja SILA. V Sloveniji sicer živim že enajsto leto.
Aurore: V poslovnih vodah sem bila že v Parizu kot direktorica prodaje mednarodnega podjetja. Lani mi je mož, prav tako zaposlen v mednarodnem podjetju, rekel, da se bomo preselili v Slovenijo, in morala sem pustiti službo, kar je bilo zame izredno težko. Navajena sem bila delati od osmih zjutraj do osmih zvečer, imela sem varuško, a sem kljub temu oboževala svoje delo. Prav zato sem še toliko bolj vesela obveznosti v mednarodnem združenju žensk, kjer se nam dogaja toliko zanimivih stvari, da bi lahko napisale knjigo. (Nasmeh.)
Jelena: Tudi zame je bil prihod v Ljubljano pred dvema letoma težavna prelomnica. Bila sem namreč navajena, da imam možgane ves čas vklopljene za razmišljanje o milijon stvareh v poslu. Imam magisterij iz odnosov z javnostmi in novinarstva, na javni televiziji pa sem pripravljala avtorsko oddajo o življenjskem stilu. Življenje diplomatove žene ni tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Mnogi mislijo, da vse dneve nakupujemo, uživamo in nič ne delamo. Ne, to so zablode. Diplomatova žena ima mnogo nalog. Pa vendar bi kot glavno obveznost tukaj in že prej v Črni gori izpostavila to, da sem mama. S prihodom v Slovenijo sem postala tudi vsakodnevna taksistka. (Smeh.) Otroka imata toliko obšolskih dejavnosti! Ja, odreči sem se morala svoji karieri, a ni mi žal.
Koliko otrok imate in v kateri starosti?
Laura: Šestletnega sina.
Aurore: Tri. Dveletno in devetletno deklico ter petletnega dečka.
Jelena: Dva fanta, prav tako petletnika in osemletnika.
Bi lahko izpostavile očitne kulturne razlike med Slovenijo in svojo domovino, kar zadeva vsakodnevno komunikacijo?
Laura: V Romuniji imamo drugačno raven kulture oblačenja. Že na sprehodu po ulici v prestolnici srečaš več elegantno oblečenih žensk, podobno kot v Italiji in Franciji. Saj so tudi Slovenke urejene, vendar bolj športno-elegantno.
Aurore: Priznam, da sem bila tudi sama nad tem kar precej presenečena. Kot bi bili meščani v resnici prebivalci z bližnjih gora. Tudi velikih ulic, na katerih bi si ena za drugo sledile prodajalne z zares elegantnimi oblačili, ni – z izjemo peščice butikov.
Jelena: Tudi jaz moram žal pritrditi povedanemu. Črnogorke in Črnogorci v Podgorici dajo veliko na urejenost. Pa še nekaj me čudi, kar zadeva življenjski stil v Sloveniji – koliko mladih je zapuščenih in tudi predebelih, čeprav se jih toliko ukvarja s športom in zdravo je. Tega res ne razumem.
Laura: In še nekaj – ko sem pri petindvajsetih letih prišla v Slovenijo, so bile moje vrstnice večinoma še študentke, ki živijo pri starših. To me je zares šokiralo, saj sem sama takrat že končala fakulteto, imela sem službo, tudi kar nekaj delovnih izkušenj ter bila sem na svojem. Zaskrbljeno so me spraševale, zakaj sem se tako mlada poročila. (Smeh.) Za nas je to nekaj normalnega.
Aurore: Imaš prav, in ko greš ven na kosilo, srečaš ogromno študentov, ki jedo skoraj zastonj na državne stroške. Ko sem bila sama študentka, nisem šla nikoli v restavracijo, ker je bilo predrago. Na hitro sem pojedla sendvič in se učila naprej. Prepričana sem, da se ti nikoli zares ne bo dalo hoditi v službo, če se najprej sam ne naučiš služiti denarja za svoje najosnovnejše potrebe. Mogoče je tudi zato pri vas tako velik delež brezposelnih.
Jelena: Slovenija nam je bila všeč že sama po sebi, prej smo sem hodili le dopustovat. Najprej smo bili polni predsodkov, da so Slovenci hladni in nedostopni, a zdaj mislim drugače, saj sem spoznala kar nekaj prijetnih ljudi. Kar pa me je res pustilo brez besed, je bilo, ko sem v kavarni ali slaščičarni vsakič znova opazila, da si ljudje delijo račune. Moški niso džentelmeni tako kot pri nas, kjer je samoumevno, da ženski plačajo pijačo. Pa večkrat sem videla, ko tudi sestra sestri ni plačala pijače, ampak sta prispevali vsaka svoj delež. To ločevanje zares težko razumem in mi ni všeč.
Laura: To je bolj nemški stil.
Aurore: V nasprotju z rusko mentaliteto.
Jelena: Verjetno.
Aurore: (Navdušeno.) Slovenija je prav zares na prelomnici med Zahodom in Vzhodom v samem središču Evrope. Vam lahko povem zgodbo?
Seveda.
Aurore: Lani ko sem sama potovala iz Ljubljane v Pariz – vsako leto si vzamem vikend zase – opremljena s kovčkom, so me moški na vašem letališču popolnoma prezrli, pa se nisem kaj dosti obremenjevala s tem. Dve uri pozneje na pariškem letališču je bilo povsem drugače – ne vem, zakaj, saj nisem bila nič drugače napravljena in z istim kovčkom. Moški so mi pridržali vrata, me prijazno spraševali: »Vam lahko pomagam? Želite prebrati časopis?« Ne moreš verjeti! Ja, ljubim Pariz, toda tudi v Ljubljani v resnici ničesar prav zelo ne pogrešam.
Jelena: Slovenci so zelo zaprti, vse dokler ne začutijo bližine. Že v lokalih se opazi, kdo prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije in kdo je čistokrvni Slovenec. Slovenci so zares edinstveni.
Laura: Jaz to zelo dobro vem, saj sem z enim poročena. (Smeh vseh.)
Ve imate v Sloveniji skupno misijo – spremeniti dosedanji dolgoletni sloves združenja SILA.
Laura: Tako je. Mednarodno združenje žensk SILA, nevladno neprofitno organizacijo, so leta 1993 ustanovile žene ambasadorjev, da bi druga drugi pomagale pri navajanju na novo okolje. Naš cilj je, da bi bile v oporo vsem tujkam, ki se preselijo sem – ne glede na njihov starost, poklic in status.
Aurore: Najmlajša članica je stara triindvajset let. Prepričana sem, tudi na podlagi lastnih izkušenj, da je SILA v tem najboljša socialna mreža, sploh ko še nikogar ne poznaš.
Laura: Na voljo imamo ogromno koristnih informacij o najrazličnejših dejavnostih in storitvah. Zares se imamo lepo, zato opogumljamo vse tujke, ki še niso naše članice, naj se nam pridružijo.
Jelena: (Pokima.) Članarina je majhna, znaša le štirideset evrov, a zanjo dobiš veliko, ne da bi nad teboj kdor koli izvajal pritisk. Prideš, če lahko! SILA ti takoj da občutek, da v novem mestu nisi sam, in lahko hitreje ter neobremenjeno najdeš svoj krog ljudi.
Kaj novega ste pripravile za letošnji tradicionalni dobrodelni bazar?
Laura: Še bogatejši kulturni program, saj nas kultura bogati. Imamo veliko udeleženk, več kot štirideset držav. Na odprtju dogodka na Gospodarskem razstavišču bo govoril tudi častni gost, predsednik države Borut Pahor. Med drugim bomo uživali v nastopu znane glasbenice Hannah Mancini.
Kakšen cilj ste si zadale, za kaj bo šel izkupiček dogodka?
Laura: Naš cilj je postavljen zelo visoko, ampak verjamemo, da ga bomo dosegle. Namreč, rade bi zbrale toliko denarja, da bomo z njim financirale deseterico projektov, ki smo jih izglasovale kot glavne med petintridesetimi prosilci.
Aurore: Letos si želimo biti kar najbolj transparentni doslej – tako za naše članice kot medije. Vse je napisano na naši spletni strani.
Jelena: Doslej se ni vedelo, kam gre denar in komu ter po kakšnem ključu so bili prosilci za pomoč sploh določeni. Zdaj bo drugače in to mi je zelo všeč.
Aurore: Pa še nekaj je treba ponovno poudariti: vse delamo kot prostovoljke, tukaj nismo zato, da bi zaslužile.
SILA v slovenščini pomeni tudi moč. Kje se skriva tista edinstvena moč ženske, s katero lahko spremeni svet na bolje?
Aurore: V svobodi – da lahko rečeš, kar misliš in čutiš. Sama se počutim svobodno.
Laura: V odkritosti. Najprej do sebe, šele potem do drugih. V tem je najveličastnejša moč ženske.
Jelena: Sama sem bila rojena in vzgojena kot svobodna. Svoboda je zame nekaj samoumevnega. Umrla bi, če bi me kdo omejeval. Ne morete ljubiti, če niste svobodni, in kar sem dejala že na začetku našega pogovora – ženska naj bo ženska! V tem je njena največja moč, saj svet vidi z drugačne, dragocene perspektive. Tega, kar počne, morda ne vidimo, lahko pa občutimo.
Glede bazarja naj povem še to, da bo Črna gora letos enemu od srečnikov podarila vikend paket v Budvi za dve osebi v maju!
Aurore: Dobro oglaševanje!
Jelena: (Široko nasmejano.) Hvala.
Kaj pa bo na stojnicah vaših držav?
Aurore: Izobilje značilne francoske hrane in vina pa tudi parfumov ter naše glasbe. Vsega bo zadosti.
Laura: Žal ne bo sodelovala. (Smeh vseh sogovornic.)
Jelena: Ona zadostuje. Če smem komentirati, morda to deluje, kot da je država nezainteresirana, vendar ni nujno tako. Bazar vsako udeleženko precej stane. Male države nimajo denarja za donacije na vseh veleposlaništvih. Nikogar zato ne smemo gledati postrani.
Laura: Slovenija pa bo kljub hudi gospodarski krizi imela izjemno bogato obloženo stojnico, za kar se že zdaj vsem donatorjem iz srca zahvaljujem. To je še ena lepa lastnost Slovencev – ko je treba, stopite skupaj in si pomagate.
