Danes se je končala ena mojih zgodb. Pač ena mnogih, ki sestavljajo nekaj, čemur pravimo življenje. Pravzaprav to itak ni nič drugega kot množica zgodb. Tistih o otroštvu, odraščanju, ljubeznih, prijateljstvih, poslih in druženjih. Žalostnih, veselih, smešnih, tragičnih. Dolgih in kratkih. Dokončanih in takih, ki ostajajo odprte, dokler se nam um znova ne spremeni v čudovito čarovnijo najmanjših snovnih delcev v vesolju.
Mogoče se trditev, da je življenje le skupek zgodb, sliši rahlo poetična, da ne napišem romantično-mistična, vendar je daleč od tega. Je le groba fizikalna resnica. Je dejstvo. Razen nekaterih zelo redkih izjem nam namreč vsaka celica v telesu odmre najpozneje v sedmih letih in se, predvsem ko smo mladi, načeloma nadomesti z novo. To pomeni, da če si izberemo neko časovno točko nič, bomo, vsaj fizično, najpozneje čez sedem let drug človek. Zgodbe pa so tiste, ki živijo v naših možganih, tiste, ki jih pišejo in vzdržujejo spomini.
Ljudje načeloma nimamo težav z začetkom pisanja novih zgodb. Te imamo radi. Včasih pomenijo le preganjanje monotonosti, dolgočasja, včasih so plod naše ustvarjalnosti, spet drugič so novi izzivi, pogosto upanje.
Precej večje težave imamo z njihovim zapiranjem. Tako starih kot mladih, tako veselih in uspešnih kot žalostnih in utrujajočih. To racionalno seveda ni logično, po drugi strani pa so ravno lastnosti, kot sta navezanost in nostalgija, tiste, ki nas delajo čustvena in s tem evolucijsko perspektivna bitja. To pravim zato, ker ne glede na ves kaos, zmešnjavo, konflikte in preostalo sranje, vse, kar povzročajo čustva, so ta vseeno edina razvojno perspektivna lastnost. Čustva so zaviralo napredka, so kreatorji največjih grozodejstev in upravičen dežurni krivec za večino slabega, vendar bi brez njih šlo hitro vse v maloro, verjemite.
Naj se vrnem k rdeči niti, zapiranju zgodb. Ljudje smo pač nagnjeni k temu, da skozi življenje ves čas vlečemo kup stare krame. Take, ki v najboljšem primeru predstavlja predsodke, pomisleke in bojazni, v najslabšem pa travme, resne strahove in paranoje. Tako se v čustvenem smislu težko ločimo od zvodenelih zvez, izpetih prijateljstev in stagnirajočih služb, v fizičnem pa od dotrajanih oblačil, ponošenih čevljev in odsluženih avtomobilov.
Najhujši so tisti, ki kot domnevno ozdravljeni alkoholiki potem pretiravajo in se s silo prav na hitro poslovijo od vsake stvari, osebe ali relacije, samo da pobegnejo občutku, da so nekaj, česar ne želijo biti.
Mogoče je prav občutek, kdaj je pravi čas, da se neka zgodba konča, tisto, kar ločuje srečne ljudi od tistih malo manj srečnih. Obe topogledni skrajnosti sta namreč izčrpavajoči za znoreti. Predvsem pa je zgodbe, ki so malo zašle, veliko bolje končati prej, preden one pokončajo nas. In najbrž to ne velja samo za zgodbe.
