The Economist je objavil sila resno in pomembno raziskavo, in seveda, če to obelodani tako kredibilen medij, se človek pač ustavi: menedžerke niso to, kar smo doslej mislili, trdijo na podlagi verodostojne študije. Ameriške korporacije, kot so General Motors, IBM, PepsiCo, vodijo tako rekoč ženske in vsi lahko vidimo, kaj se s temi podjetji dogaja, povedo. Če poenostavimo, bojda poglobljena raziskava je pokazala, da ženske na najvišjih položajih v podjetjih, direktorice, predsednice uprav, menedžerke, ki so uspešne, vodijo podjetja takisto kot moški, torej po moškem principu. Niso nič bolj socialne, nič bolj produktivne in ne uporabljajo ženskega dotika pri vodenju. Še več, ugotovili so, da znajo biti celo bolj brezkompromisne in manj socialne, tudi ali predvsem takrat, ko je treba odpuščati zaposlene, ko bi morale razumeti težave in stiske zaposlenih itd. Domnevna prednostna povezovalna ženska moč, ki naj bi spola združila v ustvarjalno delovno vzdušje v podjetjih, je padla v vodo. Skratka, razlik ni. Ja, in zakaj bi bile?
Sem mislila, da smo idealistično idejo o ženskem principu vodenja podjetij (ki seveda nikoli ni prav zares delovala) že davno opustili. V današnjem histeričnem kapitalskem redu – kjer je edino merilo dobiček in kjer individuuma pač ni, so kriteriji uspešnosti še vedno kodni zapis moškega – pač ne gre pričakovati radikalnih dejstev v razumevanju posameznika. Ampak sprašujem se, čemu sploh služi tako zelo resna in strokovna raziskava. Kaj hoče gospod ugledni s tem sporočiti javnosti? Da se spodbujanje žensk na najvišje položaje v družbi pravzaprav ne splača, ker ne prinašajo nobene dodane vrednosti?! Aha, žensk se ne splača, moških potem takisto ne, ker imajo torej, sodeč po raziskavi, identičen način vladanja. Da so voditeljice, ja, tukaj seveda takoj pripne aktualno ameriško predsedniško kandidatko Hillary Clinton, fama, ki se bo odvila po povsem predvidljivem scenariju. Ali se mi samo zdi, da prozaično diskreditira ženske, uspešne, in daje prijazno navodilo, naj se vendarle držimo domačega ognjišča, kjer bo naša ustvarjalnost bržčas prišla bolj do izraza? Oh, ubožec nebogljeni. Znabiti, da ima šefinjo nad sabo. Kar se za moškega pač niti malo ne spodobi.
Hja. Ženske, če se že odločijo za vodilni položaj in jim do tjakaj tudi uspe pririniti, so lahko povsem enako sposobne, ustvarjalne in spodbudne kot moški (saj jih vendarle poznamo). Ali pač tudi uničevalne in zaničevalne. Kot moški. Kvalitete in slabosti se zagotovo ne delijo izključno po spolu. Je pa dejstvo, da se ženske ob službi še vedno, vsaj v Sloveniji, večinoma ukvarjajo z družino, gospodinjstvom in pomagajo svojim staršem. Tega pač nobena statistika ne more zavreči. Kakor tudi ne, da je večina zaposlena v socialnih, zdravstvenih in pedagoških poklicih, ki pa so danes nedvoumno zelo zahtevni in obremenjujoči.
Sicer pa vam a propos zgoraj raziskanemu in zapisanemu sporočam, da smo se minulo soboto dobile ženske na Oninem sestrstvu pri Zvezdani Mlakar. Bile smo tam nekje nad Želimljami, bile smo pod nebesi. Večina se nas je videla prvič, a zdi se mi, da smo se že srečale nekoč nekdaj. Štirideset Oninih bralk in vsaj deset učiteljic z najrazličnejših področij, maserk, terapevtk in učiteljic življenja. Bilo je tudi nekaj moških, brez skrbi. Energija je bila, nočem reči neponovljiva, ampak presunljiva. Ženske so mi dejale, da česa takšnega pa res niso pričakovale. Tudi jaz ne, priznam, in pravzaprav sploh ne vem, kako naj vam opišem to, kar se je zgodilo. Ko se po srečnem naključju najdejo na enem kraju ljudje, ki si tega resnično želijo. Ki se poslušajo in slišijo. Z veliko radovednostjo in strastjo. S spoštovanjem. Ko se na enem kraju srečajo ljudje, ki imajo svojo preteklost, svoje brazde in svoje skrivnosti. A se združijo v jutru in se razidejo v noči. S spokojnostjo.
