Poljakinja Justyna Bargielska je v prvi vrsti družinski človek, a se lahko pohvali tudi s številnimi literarnimi odličji, njeno zadnjo zbirko, izdano lani, pa so kritiki pohvalili kot močno, občasno brutalno, a še vedno poetsko, ko nas opominja, da ni človeka, ki bi bil nepremagljiv. Pogovor imava v eni od ljubljanskih kavarn nekaj ur pred njenim nastopom na Dnevih poezije in vina v okviru Versopolisa, platforme za promocijo evropske poezije. Zagleda se v mojo zapestnico z natisnjenim simbolom kladiva, ki ga pripisujejo nordijskemu gromovniškemu bogu Thoru, v slovanski mitologiji primerljivemu z bojevitim Perunom, ter odobravajoče pokima.
Poznate Thora?
Seveda ga poznam. Ironično je pod fonetično enakim imenom tudi skriti oziroma underground internet ali Darknet. Verjetno se spomnite, da je bilo z njegovo pomočjo nedavno razkrite ogromno nezvestobe, ko so hekerji po vdoru na portal za zunajzakonska razmerja spravili podatke v javnost.
To bi bilo pa zanimivo pogledati.
(Smeh.) Se strinjam, a se znajo do teh informacij žal dokopati le kakšni specialisti za informacijsko tehnologijo. To ni za nas, običajne ljudi.
Prej ste dejali, da imate v teh dneh, ko boste v Sloveniji, s seboj tudi svoja otroka in moža.
Tako je, prava nočna mora.
Kako to mislite?
Tukaj sem zaradi svojega dela in nimam časa za ukvarjanje z njimi. Imam ogromno obveznosti, branj in sestankov.
Radi poudarjate, da se trudite poleg kariere biti tudi mama.
Ne tudi, na prvem mestu, najprej sem mama. Polno zaposlena. Vsaj trudim se biti. Ta vloga se vsem ženskam ne zdi najpomembnejša, meni pa. Takšna sem, takšne so moje čustvene potrebe. Nisem bila prav rosno mlada, ko sem rodila svoja otroka. Dolgo sem čakala nanju. Hči je stara devet let, sin pa je dve leti mlajši.
Je drugače vzgajati sina?
Ja, za žensko je vzgajati fanta povsem nova izkušnja. Moški so pač drugačni. (Smeh.) Seveda je razlika, ali govoriva o odraslih moških ali lastnem otroku. (Se namuzne.) Moj sin je angelček. Ne gre toliko za navezanost, temveč preprosto dejstvo, da sem do hčerke strožja; kot bi bila njena guvernerka. Bolj se bojim, kaj bi se ji lahko zgodilo. Zagotovo zato, ker sem tudi sama ženska in si ne zatiskam oči pred večjo ranljivostjo našega spola v družbi. Življenje je brutalno, še posebno za ženske. Sina v primerjavi s hčerko prav razvajam. No, malo pretiravam. Upam, da mi ga uspeva vzgajati tako, da bo nekoč dober partner.
Kako pa?
Tudi tako, da mora kdaj pomiti posodo in se posvetiti drugim gospodinjskim opravilom.
V pesmi Drugačna vrtnica pravite: » Rodila sem neznansko lepo hčer. « Ste imeli v mislih tudi svojo potomko?
(Odločno in s širokim nasmehom.) Seveda.
Skoraj vsaka mama dojema svojo hčer kot najlepšo.
Ni res. Tudi moja ni nikoli mislila, da sem čedna.
Pa ste.
Sem, toda do tega sem se morala dokopati sama. Moja mama je popolnoma neobčutljiva za lepoto. Ne mara umetnosti, glasbe, je bolj matematičen tip človeka.
V prej omenjeni pesnitvi ste spisali tudi: » Če bi imela kakšno svojo lepoto, bi se je sramovala, sicer pa jo gotovo imam, fantje ne bi tako frčali za menoj, če je ne bi imela, a svoje lepote ne maram, ker fantje frčijo za njo. « Morate mi razložiti tole frčanje oziroma lovljenje.
Kot ženski mi seveda godi občutek zaželenosti, vendar igra, v kateri moški lovi žensko, pravo lepoto pretvori v nekaj trivialnega. Povsem drugače je, ko jo v najčistejši obliki ugledam in vidim v svoji hčerki. V to njeno lepoto verjamem in se mi zares zdi edino upanje tega sveta.
Ali moški redkeje zaznajo lepoto ženske v najčistejši obliki?
Moški so pač kot moja mama. (Smeh.)
Me prav zanima, kaj bi na to vašo izjavo porekla sama.
Ni oseba, ki si želi izražati čustva, je precej zaprt tip osebnosti. Ne bi je rada užalila, pa čeprav verjetno nikoli ne bo prebrala tega intervjuja, napisanega le v slovenščini. Razmišljam, da se morda zelo boji resnične navezanosti na kogar koli.
Pred leti ste kot prostovoljka med drugim pomagali materam, ki so izgubile novorojence. Od kod odločitev za tako zahtevno dejavnost? Ste tudi sami doživeli kaj podobnega?
Pred tem sem imela splav. V četrtem mesecu nosečnosti. To je bila zame zelo depresivna izkušnja, kakor jo verjetno doživlja večina žensk. Povsem drugačna čustva in občutki so me prevevali, ko sem rodila hčer. Vse je šlo kot po maslu. Po tem sem se odločila, da bom plačala svoje dolgove.
Zakaj?
Nekako sem se hotela oddolžiti za svojo veliko srečo. Končno sem dobila ogromno energije, da nekaj naredim. Prej zaradi depresije nisem mogla.
Sta se z možem skupaj spopadala s težkimi občutki po izgubi otroka?
Sva, vendar moških ne zanima prav zelo analiziranje, seciranje čustev. To lahko razumem, ker gremo ženske v doživljanju in razumevanju težkih izkušenj globlje, smo pripravljene bolj garati.
V vaše takratno prostovoljsko delo pred osmimi, devetimi leti je sodilo tudi fotografiranje mrtvorojenih otrok.
Tako je, vendar to ni bila naša, temveč ameriška ideja neprofitne organizacije Now I Lay Me Down to Sleep (Zdaj se pogrezam v spanec). To dolgo ime je vzeto iz molitve. Oni izvajajo projekt, ko fotografirajo izgubljene otroke in potem nekatere fotografije objavijo tudi na spletni strani. Vse je zelo estetsko. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo počeli podobno, a izkazalo se je za resnično nočno moro. (Nasmeh.) Poljske bolnišnice pač niso ameriške. To je bilo za nas nekaj povsem novega. Tako medicinske sestre kot zdravniki so mislili, da smo popolnoma nori. Zdelo se jim je nepredstavljivo, da bi si ženska želela imeti fotografijo svojega mrtvorojenca za spomin.
Ste v fotografski objektiv lovili tudi splavljene zarodke?
Le enkrat. Star je bil dvanajst tednov. Nekaj let pozneje sem o tem pisala v svoji knjigi.
Vam ni bilo težko pri srcu? Kako ste to doživljali?
Predvsem kot nekaj zelo nenavadnega. Potem ko pozabiš, v kako čudaški situaciji si, in se opominjaš, da je ženska pred teboj mama, fetus pa otrok, pač narediš, kar je treba.
So si vse mame oziroma starši želeli fotografirati skupaj z mrtvorojencem?
Prav vsi. Starši so nas prosili, da posnamemo fotografije.
Zakaj ste se odločili, da tega ne boste več počeli?
Spominjam se prav tistega trenutka. Neka ženska nas je prosila za fotografijo svojega fantka, za katerega je vedela, da se bo rodil mrtev pet mesecev pred rokom, ker je imel močno okvarjeno srce in ni bilo možnosti za operacijo oziroma preživetje. Postali sva prijateljici, zato sem se v delo čustveno vpletla. Vsakič ko me je poklicala po telefonu, sem pomislila, da je Piotrus – tako so ga poimenovali – prišel in ga moram slikati. Že na dan, ko se je rodil in umrl, sem začutila in se odločila, da v projektu ne bom več sodelovala. Sicer menim, da ideja ni slaba, a le, če ti uspe ostati razumski.
Že s tem, da daš nekomu, za katerega veš, da bo umrl, ime, samodejno prikličeš čustva, mar ni tako?
Res je. Piotrus je bil pravzaprav zelo lep fantek, na videz popoln novorojenček z rdečimi lasmi.
Vaša poezija je živahna, a hkrati zelo temačna. Morda tudi zaradi takšnih doživljajev?
Zagotovo. Prvo knjigo pesmi, ki so jo zares pohvalili, sem napisala prav v obdobju po tem. Po drugi strani pa nikoli v življenju nisem bila tako žalostna kot pred izdajo te poezije in po njej. Občinstvu je kljub temu ugajala. (Smeh.)
Mar ni prav to tisto, po čemer sodobni človek še posebno hrepeni – po soočenju s svojo po naravi dano temno platjo, da se je zaveda in ne spreneveda ter tako škoduje sebi in drugim?
Tukaj je treba ločevati med tem, ali se le navežeš na temo v sebi ali jo tudi uvidiš in se je tako zares zavedaš v polnosti. Moraš biti pripravljen na to, da jo sprejmeš vedno, ko se zgodi. Šele ko si sposoben takšnega odnosa do svoje temačnosti, lahko živiš veselo življenje.
Prej ste govorili o svoji mami. Kaj lahko poveste o očetu?
(Smeh.) Uh, to bo pa zapleteno. Moja mama je odvetnica, visokoizobražena, moj oče pa tesar, navaden delavec. Želel si je imeti svoje podjetje s pohištvom in se kar nekaj časa trudil, pa mu tega nekako ni uspelo izpeljati. Lahko ga opišem kot prijetnega, mirnega, toplega človeka. Priznam, da sta mi očetov značaj in njegov stil življenja veliko bolj všeč. Prav tako njegov pogled na ljudi ter odnose med njimi.
Ko že govoriva o odnosih, citat iz vaše pesmi z naslovom Ona računa na seks se glasi: »Gotovo, ko pa sem moral vstati od mrtvih in ne vzleteti iz pepela kot feniks, pravi Kristus, a to ne pomeni, da drugi ne morejo vzleteti iz pepela kot feniks, pravi Kristus in je res pissed off na to neumno Cerkev.« Še kar drzno za pesnico iz države, ki je zelo verna.
Tudi jaz sem verna, vendar to ne pomeni – kako naj to povem, da ne užalim svojih ljudi – da sledim Rimskokatoliški cerkvi. Tej je bilo v poljski zgodovini dodeljene preveč moči in to ni prav, saj je še danes del politične scene. Cerkev na Poljskem poseduje ogromno ozemlja tako v mestih kot na podeželju in kot kaže, so popolnoma osredotočeni le na služenje denarja. Po drugi strani mislijo, da morajo biti del vlade. Ne, Cerkve ne maram; kot katoličanka dojemam njeno vpletanje v politiko kot njen samomor.
Kaj menite o Kristusu, je bil v resnici zelo drugačen, kot si ga danes predstavlja večina ljudi?
Kako pa si ga predstavlja? Težava je v tem, da nam je v resnici dal dve nalogi: ljubiti svojega Boga in drug drugega kot samega sebe. To je vse. Kristus ni nikoli rekel, da se ne moreš ponovno roditi kot feniks.
Vi ste se rodili na prav poseben datum: 7. 7. 1977. Imate radi sedmice?
Vsekakor, saj je v njihovem znamenju najlepši dan mojega življenja.
Vsakdo bi se moral bolj veseliti dejstva, da je bil rojen.
Ne vsakdo. (Smeh.)
Imate prav. V Sloveniji ste le nekaj ur in pravite, da je še prehitro za podajanje vtisov. Lahko kljub temu kaj poveste o Slovencih, kakšni se vam zdimo?
Tudi za to je še prehitro. O slovenskem narodu na splošno bom lahko govorila šele po nekaj dneh druženja. Vsekakor mi ugaja, da ste kot država tako majhni in imate vsega po malem. No, bila pa sem že vsaj na Ljubljanskem gradu in si ogledala razstavo mučilnih naprav.
O, to je pa treba videti, ja.
Raje ne. (Smeh.) Večina tistih naprav je bila namenjena ženskam.
Saj, lahko obudimo spomin tudi na vse po krivem umorjene dobre čarovnice.
To, da je bilo med čarovnicami veliko dobrih žensk, pa verjamem. O tem priča že statistika.
Katera je vaša prva prispodoba, misel, ko vam kdo omeni Slovenijo?
Nekaj zares zanimivega, in sicer da je bil eden od največjih in najboljših sodobnih poljskih pesnikov Milosz Biedrzycki rojen v Kopru. Pa ne le to, on je tudi nečak vašega slovitega pesnika Tomaža Šalamuna. Njegova dela dobro poznam, saj so prevedena v poljščino. Torej, v svetu poezije imamo kar močno povezavo. (Nasmeh.)
Skoraj sem vas pozabila vprašati: menda ste nekaj časa delali tudi kot novinarka?
Drži, štiri leta sem delala za lokalni časopis. Mislim, da ima vsak pesnik na Poljskem kakšno izkušnjo z novinarstvom. Pisala sem članke o mestnih tematikah, denimo, da je na cesti luknja in kaj narediti z njo. (Smeh.)
Verjetno so bile to za vas prav tako izjemno koristne izkušnje.
Vsekakor. Zanimivo je, da se tudi na podlagi takšnih, morda za koga smešnih poklicnih izkušenj naučiš biti še bolj empatičen. Intervjuji pa mi vendarle niso šli najbolje. Moj prostor je v poeziji.
Mudi se vam že, zato le še zadnje vprašanje: zaželeli ste si, da se dobiva v lokalu, kjer se prosto sprehajajo tudi mačke. Kako to?
Preprosto zato, ker smo z družino nastanjeni nekaj korakov stran, res pa sem tudi sama ljubiteljica mačk. Doma imamo dve.
Psi pa vam niso všeč?
Imela bi jih raje kot mačke, če bi me najprej oni marali.
