Ženske v Bahrajnu: Srečo imam, 
da nisem poročena

Islam poznajo kot državno religijo, 84 odstotkov vseh prebivalcev pa je muslimanov. Šeriatsko pravo je temelj države, Koran pa diktira ritem življenja in odnose med moškimi in ženskami. Kljub temu je Bahrajn država, ki je bolj kot katera koli druga v tej regiji mešanica zanimivih kultur in verskih ozadij. Od Britanije se je osamosvojila avgusta 1971, danes pa med državami, v katerih prevladuje islam, velja kot ena najnaprednejših. Govorili smo z Bahrajnčankama, da sta nam osvetlili položaj žensk v svoji domovini. Konec septembra sta se v Mariboru na Learning and Discovering Inspiration Week mudili, kot rečeno, zanimivi Bahrajnki. Afaf Ajd Al Otman in Lajla Esa Ebrahim na področju zavarovalništva zasedata visoke položaje. Privolili sta v pogovor za našo revijo, da bi osvetlili življenje v državi, na katero sta seveda neizmerno ponosni, neutrudno iščoč razlike in podobnosti med ženskami doma in zunaj meja. Potovati za žensko, iskati kariero tudi zunaj domovine, je v Bahrajnu vse prej kot samoumevno. Zato ni zanemarljivo vprašanje, ali sta poročeni. Spraševati po stanu je sicer sila nekulturno početje, a bistveno, če govorimo o naprednem Bahrajnu.

Zaprta komunikacija

Kako vidite nas, Slovenke? Prvo vprašanje prebudi nasmehe. Pogledata druga drugo in se najprej osredotočita na enakosti. »Tako kot ve, Slovenke, imamo tudi me, Bahrajnčanke, občutek, da pomembno vplivamo na gospodarstvo države,« pove Lajla. Afaf pa doda: »Včeraj sva videli res lep primer svobodne ženske, ki je na odgovornem položaju, vodja povsem svojega projekta, ki je imela možnost in priložnost splezati na najvišje položaje v podjetju. No, če sem odkrita, so takšne pri nas redke. Seveda jih je mnogo samozadostnih, tudi takih, ki uspešno krmarijo med domom in kariero, si želijo sprememb in razvoja v državi, a dobiti podporo za stvari, ki zanimajo žensko, vendarle ni tako zelo preprosto.« »Ja, slutim, da imate ovir vseeno manj,« prida Lajla. »Morda tudi zato, ker ste ne samo izobražene, ampak vas obkrožajo države, kjer so izobražene ženske nekaj povsem običajnega. Za nas je komunikacija razmeroma zaprta; če se česa spomniš in si ženska, boš prej doživela, da te bo kdo skušal ustaviti kot pa ti pomagati. Res boš imela srečo, če bo kdo že takoj po prvem poskusu menil, da je tvoja ideja odlična. Če ženska v Bahrajnu vrže le iglo, bodo vsi slišali njen zvok.«

Prve študentke medicine

Kljub vsemu je Bahrajn prav poseben. Prva javna šola za dekleta je bila ustanovljena leta 1928, kar je tudi neke vrste uradna letnica formalnega izobraževanja žensk. »Ne smeva pa pozabiti poudariti,« vskoči Lajla, »da Bahrajn že od leta 1950 pošilja ženske s štipendijami tudi na izobraževanje v tujino. Prva država med arabskimi je, ki je naredila kaj podobnega. Takrat se je zdelo to, da bi žensko poslali kam, kar ni v domovini, nepredstavljivo. Bahrajn je bila torej prva muslimanska država, ki jim je dala zeleno luč, da si pridobijo izobrazbo in neodvisnost.« »In ne samo to,« doda Afaf. »Že leta 1959 je bila ustanovljena bolnišnica, ki jim je ponudila priložnost za medicinsko izobrazbo; takrat so se kot medicinske sestre začele izobraževati prve ženske.« Imele pa so tudi možnosti študirati medicino v Jordaniji, Bejrutu in Egiptu.

Volilna pravica

Leta 2002 so dobile možnost, da oddajo svoj glas tudi na parlamentarnih volitvah. Kralj Hamad bin Isa Al Kalifa je takrat uvedel novo ustavo ter obenem – parlamentarne volitve. Bahrajn ima danes okoli 320.000 registriranih volivcev, in to v državi z manj prebivalci, kot jih imamo v Sloveniji. Čeprav raziskovalni podatki kažejo, da so pravice za ženske v Bahrajnu nedvomno napredne sorte, pa še vedno velja, da si ženska ne sme kopičiti bogastva, da je to še vedno zgolj v domeni moških. Če ni poročena ali če je ločena, ima lahko v življenju več preglavic. Je to res? »No, morda je bilo tako nekdaj,« premisli Lajla. »A urad, ki se danes ukvarja z ženskim vprašanjem, dosega v državi lepe rezultate. Mislim, da lahko ženska, ki se loči, pri nas prav dobro deluje.«

Moški se lahko ločijo kadar koli, ženske pa morajo ob zahtevku za ločitev prestati zahtevne postopke pred verskim sodiščem. Drži? »Odvisno,« pove Afaf. »No, dejstvo je, da ima v naši religiji moški glavno pravico, da se loči. A če se želi ženska, pa se mož s tem strinja, ni težav, lahko se ločita po mirni poti. A spet, če moški v ločitev ne privoli zlahka, se stvari lahko zapletejo. Vseeno slutim, da se v naši domovini namenja vse več pozornosti tudi varovanju pravic otrok in zaščiti njihovega miru.«

Vse je odvisno od moža

Glede na poprejšnji, nekako kar občudujoči položaj žensk v Sloveniji skušam namigniti, da vse vendarle ni tako rožnato. Da, morda imamo v Sloveniji precej priložnosti, a lagodje med kariero in domom, torej vzgojo otrok, ni ravno na zavidljivi ravni. Pa vidve, sta poročeni, imata otroke, vprašam. In Lajla izstreli: »Na srečo ne!« Afaf se nasmehne in prikima, da je pri njej enako. »Saj, zato pa sva tukaj!« doda Lajla. »Če bi bili poročeni in imeli otroke, se ne bi tu pogovarjali z vami.« Kako bi bilo drugače, podrezam v Lajlo. »Hja, vse je odvisno od tega, kakšnega moža bi imeli. Še vedno obstaja v naši državo veliko tradicionalnih arabskih moških, ki ženski ne bi zlahka dovolili, da odide ter pusti njega in otroke same doma. No, seveda so tudi izjeme; podpirajo ženske, da bi bile čim boljše, čim bolj samostojne, da delajo, kar mislijo, da je dobro zanje, in jih podpirajo v njihovem poslu.«

Starši niso bili izobraženi

Obe sta odrasli v družini, v kateri starši sicer niso bili izobraženi, a so vendarle dovolili hčerkam, da najdejo svojo pot. Predvsem očeta sta ju neizmerno podpirala. Imeli sta srečo. »Ko opazujem ženske, ki jih vodim v svojem podjetju, ni nobenega dvoma, da je odgovornost, ki jo imajo poleg službe, izjemno velika. Skrbijo za otroke, za gospodinjstvo, finance; na delovnem mestu so v eni vlogi, doma v povsem drugi. Niti na enem področju si ne morejo dovoliti dvigniti rok. Seveda se zgodi, da dajo službo na stranski tir, a zato trpijo, kot najbrž trpite tudi ve. Potovanja, izobraževanje v tujini so še vedno privilegij. Opazim, da poročene ženske gledajo samske z zavidanjem, češ, glej jo, šla bo v tujino in postala boljša od mene. Ni lahko.«

Redke političarke

Sta pa področji v Bahrajnu, na katerih so dosegle res velik preboj. Kar 50 odstotkov zaposlenih na nacionalnem radiu in televiziji je ženskega spola. »To me ne preseneča,« komentira Afaf. »Ženske je moč najti v javnem sektorju, ne da bi morali uporabljati povečevalno steklo. Sem pa tudi sama presenečena, da nas je mogoče najti tudi na menedžerskih položajih.« In politika? Čeprav so jim volitve leta 2002 prinesle ne samo volilno pravico, temveč tudi možnost soodločanja v političnih procesih, jih je v politiki le malo. Imeli so sicer ministrico za zdravje, obstajajo parlamentarke, a regija vseeno živi v konfliktu med tradicijo in modernim. V raziskavi, ki se je ukvarjala s prisotnostjo žensk v sodobni politiki Bahrajna, je ena od raziskovalk vprašala eno od udeleženk raziskave, zakaj je volila moškega predstavnika. »Sin mi je rekel, da moram,« je menda odvrnila. »Kaj, ali naj ženske govorijo v našem imenu, je bil njegov argument. Če bi se to res zgodilo, bi bil to konec, je dodal. Nisem imela izbire niti si nisem želela požreti besede, ki sem mu jo dala.« Čeprav Bahrajn velja za državo z »odprto glavo«, so navade ukoreninjene, tudi ženske same pa prepogosto sedejo na »sovoznikov sedež«. Nada Alvadi, neodvisna novinarka, pove, da so spoštovane, vendarle jih je mogoče v družbi videti na vseh ravneh, »a volili jih ne bodo, moški bo vedno imel prednost«. Razlog je očiten: »Na žensko še vedno gledajo kot na bitje, ki mora ostati doma in skrbeti za otroke,« zapiše Nada, »in se celo same sprašujejo, kako vendar naj imajo ob vseh družinskih obveznostih še čas za politiko.«

Komunistka, ki pije

Izobražene in liberalne Bahrajnčanke danes vendarle iščejo svoj glas, dasiravno niso v večini. Težko živijo s tradicionalnimi vrednotami in kot samoumevne sprejemajo ustaljene odnose med spoloma. Kraljeva soproga Sabika bint Ibrahim Al Kalifa je imenovala v svetovalni odbor za ženske pomembno politično figuro dr. Muniro Fakhro. Ko je ta leta 2006 kandidirala na volitvah in so verski skrajneži želeli omadeževati njeno dobro ime, je dejala: »Verjamem, da se name niso spravili zato, ker sem ženska, temveč ker sem članica leve sekularne skupine.« Govorili so, da je komunistka in da uživa alkohol, ki je, kot vemo, v islamu prepovedan. A najbolj jasno je bilo javno citiranje tekstov, ki so jih »parafrazirali« iz Korana, in sicer: Ženski glas je grešen. In – Narodu ne bo uspelo, če ga bo vodila ženska. Med volitvami 2006 in 2010 so celo sestavili seznam primernih kandidatov, ki so ga imenovali Kutlat Al Eman, kar naj bi se dobesedno prevedlo kot blok vernikov. Na njem so bila imena tistih, katerih izvolitev je dolžnost vsakega vernika v državi. Trenutna članica Nuwaba, Džamila Al Samak, je, ko je na volitvah kandidirala kot neodvisna kandidatka, rekla: »Če me torej ni na seznamu, sem potem ateistka?« Ko so ženske vprašali, katere so v politiki zanje največje ovire, so odvrnile: dominacija moških, socialne norme in korupcija.

Bolje je, če sem sama

»Moje izkušnje s poročenimi ženskami v pisarni so takšne: če imajo doma otroke in moža, so izjemno težko vpete v sistem kariernega napredovanja,« pove Lajla. »Zame je bolje, tako vsaj čutim, da sem sama, ker ne vem, kako bi zmogla biti razpeta med dvema življenjema. Takšna sem – ko se česa lotim, želim v to dati vso svojo energijo. Ko pravim, da sem srečna, ker nisem poročena, mislim v resnici na to, da sem srečna, ker nimam toliko življenjskih obveznosti, kot jih imajo ženske z družinami. No, ampak če bi spoznala moškega, ki bi bil pravšnji zame, kaj pa vem... Pravijo, da sta dva največja darova od Boga, denar in otroci. Najbrž bo že držalo.«