Četudi se zdi, da smo na papirju zakona po spolu enakopravni, pa je v stvarnosti diskriminacija žensk še vedno vsenavzoča. Še več, v času tržnega gospodarstva in svetovne finančne krize so njihove pravice ponovno načete.
Drži, feminizem je na površno prvo oko povezan z ženskami in v novejši zgodovini se je družba očitno prepričala, da ga povezujemo s sovraštvom do moških, prevlado nad njimi, z lezbijkami, možačami in nepotešenkami. Tako populistično se je zažrl v vse nas, ta predsodek, ki temelji na spolu osebe, v stoletjih moškoosrediščene družbe, da si ob srečanju z njim, če ga sploh zaznamo, zatisnemo oči in ušesa. Najbolj ga povezujemo z družbenim gibanjem, ki se osredotoča na zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma ter promoviranju enakih socialnih, političnih in ekonomskih pravic.
On za Ono
Prvi val feminizma je dosegel vrhunec pred sto leti, drugi v 70. in 80. letih, tretji pa v začetku 90. Guardian piše, da se je četrti val začel leta 2013, ko so se po vsem svetu pojavljale številne manjše kampanje. Na naslovnicah se je pogosteje začel pojavljati v zadnjih mesecih, ko so v javnost zašle fotografije, ukradene dolgi četi hollywoodskih zvezdnic. Poznavanje pravega pomena besede se je pri mnogih izkazalo za megleno ali zavajajoče, zato se odpira predvsem vprašanje, ali ni to morebiti nov način samopromocije. »V zvezdniških krogih je feminizem najbrž na novo aktualen tudi zaradi prodajne niše. Ampak to ne velja za vse, za nekatere medijske zvezde je ves čas pomenil angažma za enakopravnost spolov na kolektivni ravni. Mlajše generacije žensk so se vendarle rodile v svet, kjer so bile nekatere pravice že izbojevane, zato se jih nekatere ne zavedajo in tudi ne vedo, kaj je feminizem. Druge ga preprosto živijo, tretje pa v njem vidijo tudi silo, ki bi znala še naprej spreminjati razmerja na tistih področjih, ki so danes aktualna. Če ne bi bilo teh področij, tudi feminizem ne bi bil potreben,« pove sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber. Hkrati je na spletu mogoče najti gibanja žensk proti feminizmu. Zaslužna profesorica na ljubljanski Univerzi, sociologinja dr. Maca Jogan, na to odgovarja: »Ženske bogate manjšine so zainteresirane, da se enakopravnost med spoloma ne uresničuje v celoti, ker to omejuje njihovo 'svobodo' v izkoriščanju ženske (in tudi moške) delovne sile, tako pridejo do cenejših storitev za 'naravna ženska dela', pa še problema ni, ker je ponudba ženske delovne sile – zaradi nujnosti preživetja revnih – zelo velika. Sploh ni presenečenje, da nastajajo takšne kampanje, ki so lahko tudi bolj prefinjene in stalne, na videz silno naklonjene ženskemu delu prebivalstva – takšne nepretrgano izvaja npr. Katoliška cerkev, tudi v Sloveniji.«
Zdi se, da je besedo vendarle postavila na mesto zvezda Harryja Potterja Emma Watson, ki je pred meseci postala ambasadorka dobre volje pri Združenih narodih. Navdušila je z govorom, v katerem je poudarila diskriminacijo žensk v vseh državah sveta in, najpomembneje, odprla je kampanjo HeforShe (OnzaNjo), s katero je v razmislek vključila tudi moške.
Demokracija in enakopravnost
V 70. in 80. letih smo se približevali švedskemu modelu odpravljanja diskriminacije po spolu, a se je proces v tranziciji zaustavil. Od 90. let so poskusi ponovne tradicionalizacije žensk v družbi na dnevnem redu.
»Prikrita diskriminacija poteka prek poudarjanja družine in ('naravne') vloge žensk v družini; seveda gre za model družine z enim ali največ poldrugim skrbnikom družine in odvisno žensko. V tem primeru je ženski del vnaprej obsojen na nižje vrednotenje v plačanem delu, če in ko se zaposli, to pa je pomemben vir dobičkov. Ta težnja se odkrito – med drugim – kaže v zahtevah po vzpostavljanju 'vitke države' in dodatnem prelaganju bremen za reprodukcijo družbe na družino, to pa pomeni predvsem na ženske,« pravi profesorica doktorica Jogan.
Da so strukturno gledano neenakosti v družbi sestavni del vsake konfliktne družbe, po drugi strani razume sociologinja dr. Mirjam Milharčič Hladnik: »Vedno obstajajo položaji moči in nemoči, diskriminiranosti. Lahko se spreminjajo, to zdavnaj ni več samo stvar moških in žensk, ampak gre za strukturo družbe, ki dopušča, da druge tlačimo in diskriminiramo ne glede na spol. Spol je samo ena od kategorij, tu so še razred, rasa ali etnično ozadje, vera...« A dodaja, da se je zaradi feministk in feministov, v naši družbi morda še bolj kot v kateri koli drugi evropski, spremenilo ogromno: »Imamo izjemno visoko stopnjo enakopravnosti med spoloma, ne samo zagotovljeno z zakoni, ampak tudi uresničeno v praksi. Toliko raziskovalk, kot jih imamo v Sloveniji, je malokje v Evropi, imamo silno velik delež žensk, ki končajo podiplomski študij, imamo sistem otroškega varstva, vrtcev, kar je izjemna prednost, ki je drugje ni.« V zadnjih desetletjih je eden od težiščnih razvojnih ciljev v strategiji razvoja EU ustvarjanje enakih možnosti za ženske in moške, zlasti v politiki in gospodarstvu. Tudi v Sloveniji se kažejo premiki.
Ženski in moški poklici
Neenakopravnost se kaže zlasti med poklici, saj ženske že v začetku usmerjajo v poklice, ki so blizu t. i. ženski naravi. V znanosti, gospodarstvu in politiki so še posebno diskriminirane, čeprav so v Sloveniji že trideset let v povprečju više izobražene kot moški in za enako delo so še vedno plačane manj. To potrjuje tudi Cvetka Selšek, ena redkih žensk v moškem svetu vodilnih bankirjev, ki velja za prvo damo slovenskega bančništva. »Niti v vladi kot republiška ministrica v času Jugoslavije niti kasneje v bančništvu tja do 90. let nisem čutila neenakopravnosti. Prvič sem se z diskriminacijo srečala, ko sem šla na službeni obisk v ZDA in imela srečanje v Rotary klubu, kjer so me šokirali z vprašanjem, ali bodo ženske smele biti članice. Potem sem se potrudila, da smo v vladi sprejeli sklep, zaradi katerega so se takšni klubi sploh lahko odprli, in ne boste verjeli, tudi v prvonastalem Rotary klubu v Sloveniji so imeli poslovnik, ki v svoje vrste ni sprejemal žensk.« Diskriminirana je bila tudi, kadar moški, s katerimi se je poslovno srečala prvič, prej niso prebrali njenega življenjepisa z izkušnjami. »Takrat pa sem začutila, kako je, če te kdo jemlje z levo roko, češ, kdo pa si ti. Šele ko sem jih seznanila z izkušnjami in pokazala široko znanje, so me v trenutku sprejeli za enakopravno, zato so bile takšne neprijetne izkušnje zame hkrati izziv.« V bančništvu je doživela ekipo, ki nikakor ni prenašala žensk. Bile so le za spremstvo na kosilih in večerjah, če pa so jih že spustili v svoje poslovno okolje, so bile le takšne, ki jim niso škodile. »Zgodilo se mi je že, da mi je nadrejeni z besom rekel, češ, ženska, ti boš odločala. Tista, ki ima več znanja in je mednarodno uspešna, za takšne ljudi postane moteča, počutiti se začnejo ogrožene. Žal mi je, da sem to doživela, ampak hkrati me je spodbudilo, da sem tem vprašanjem ponovno začela posvečati pozornost. Prej sem bila velika nasprotnica kvot, ker sem vedno zagovarjala, da mora ženska postati enakopravna s svojim znanjem. Morda bi še vedno trdno zagovarjala stališče, da kvote niso potrebne, če ne bi imela te izkušnje. Tudi gospodarstvo je prevzelo evropsko načelo spolnih kvot, s tem se zelo aktivno ukvarja Združenje menedžerk. Ob prvih korakih spodbujanja menedžerk so se moški sicer zgražali, danes pa so ženske na visokih položajih v bančništvu na srečo že nekaj vsakdanjega in normalnega.«
Najbolj so na udaru političarke
Na načelni ravni se v Sloveniji strinjamo, da je enakost spolov vrednota demokratične družbe, vendar se v resničnosti konkretno ne transformira v enakost med spoloma, zlasti v politiki. Zato so bili premiki na tem polju počasni, dokler nismo sprejeli zakonodaje s spolnimi kvotami, ki je to pospešila. Od takrat vidimo, »da imamo danes v parlamentu 36 odstotkov žensk, kar je največ doslej, na lokalni ravni pa se je od prejšnjih volitev delež žensk povečal za 10 odstotnih točk. Evropa na splošno se trudi zaradi bazena skandinavskih, nordijskih držav, ki ves čas opozarjajo na razliko,« optimistično razlaga profesorica doktorica Antić Gaber. Nekoliko manj optimistično pa potrdi, da so ženske v politiki manj spoštovane, kar dokazujejo številni primeri. »Na položajih moči ne ostajajo dolgo. Pridejo, ostanejo mandat, potem pa jih tako ali drugače oddaljijo, ker so moteče, ko postanejo močne in ko se utrdijo na svojih položajih.«
Zanimivo je tudi, da ženske prevzemajo visoke položaje v politiki v času, ko je treba popraviti škodo. »Teh primerov je po svetu ogromno, ko je treba zavoženo vlado, stranko, državo, ki je v krizi, dvigniti. Ker je riziko neuspeha izjemno močen, moški vedo, da zase ne bodo dosti iztržili, takrat pa se odpre tudi za ženske,« dodaja, »vendar le tiste, ki so zelo močne, ki si drznejo poskusiti in se ne bojijo neuspeha.«
Alenka Bratušek v medijih
Ženske (političarke) so praviloma močno diskriminirane v javnih množičnih medijih s seksističnimi opazkami. »To, kar opažam, je kontinuiteta izpred sto let, ko so v medijih, torej v javnem govorjenju o ženskah, začeli sramotilni diskurz, zaničevanje z zares najbolj podlimi opazkami, in zdaj se nadaljuje. Kar me muči, je javni diskurz, ki ostaja na ravni 19. stoletja. Ko se je zdelo piscem, ki so objavljali v časopisih, nezaslišano, da so ženske samostojne, izobražene, da delajo. Ki so žensko, ki ne dobi moža, kajti to je njen smisel, primerjali s svinjo, ki rije po blatu. Prišlo je do spremembe, da so te pisce zamenjale novinarke in da so urednike zamenjale urednice, diskurz pa se ni zamenjal,« na medijski linč Alenke Bratušek poreče profesorica dr. Milharčič Hladnik. Z njo se strinja tudi dr. Milica Antić Gaber: »Ta zid v Sloveniji obstaja že daljše obdobje, imamo kar nekaj primerov uspešnih političark, ki so odšle iz politike ali so bile odstranjene s teh položajev, čeprav bi po moji oceni v politiki svoje vloge lahko odigrale še naprej, in to uspešno.«
Je feminizem nuja?
Prof. dr. Milharčič Hladnik meni, da se ženske pri nas o pravicah ne sprašujejo, ker jih imajo tako veliko, vendar je problem njihove večje obremenitve z gospodinjskim družinskim skrbstvenim delom skupen vsej Evropi. »Tako v najbolj enakostno usmerjenih družbah (npr. skandinavskih) kot tudi na Slovenskem le izredno počasi odpravljamo neenakomernost v obremenitvi z gospodinjskim in družinskim delom. Samo nekaj podatkov: v letu 2003 so povprečno porabile za gospodinjsko delo 22 ur na teden, moški pa osem; razmerje se v naslednjem desetletju ni bistveno spremenilo, o čemer pričajo deleži moških in žensk, ki – po podatkih v letu 2012 – porabijo tedensko več kot 21 ur za gospodinjsko delo: 11 odstotkov moških in 46 odstotkov žensk,« jih s statistiko postavlja na realna tla zasl. prof. dr. Maca Jogan.
Samo skupaj
V Sloveniji je odsotnost razmisleka nevarna, pravice nikoli niso dane, ampak si je bilo zanje vedno treba prizadevati, kar so vselej počeli ženske in moški skupaj, poudarja prof. dr. Milharčič Hladnik. »V vsaki družbi, v krizni situaciji še toliko bolj, so pravice tisto, kar je najbolj ogroženo. Če pa se nam zdijo samoumevne, so ogrožene še bolj, saj se ne zavedamo, da jih kršijo tudi nam, če jih kršijo drugim.« Vsaka generacija si mora postaviti svoja vprašanja, poiskati svoje odgovore, sklene doktorica Antić Gaber: »Ni več mogoče dosegati izboljšav v enakosti spolov brez sodelovanja moških. To je treba početi skupaj in prepričati moške, da s tem tudi sami pridobivajo določene pravice, ki so jim bile prej odtujene.«
- Cvetka Selšek, predsednica upravnega odbora SKB: »Niti v vladi kot republiška ministrica za mednarodno sodelovanje v času Jugoslavije niti kasneje v bančništvu tja do 90. let nisem čutila neenakopravnosti, nasprotno. Prvič sem se z diskriminacijo srečala, ko sem šla na službeno pot v ZDA.«
- Dr. Mirjam Milharčič Hladnik, sociologinja: »Tako velik delež žensk, ki končajo podiplomski študij, magisterije, doktorate, to ni samoumevno; sistem otroškega varstva, vrtcev, to je fantastično, kar imamo pri nas. Ne vem, ali se ljudje tega zavedajo.«
- Dr. Maca Jogan, sociologinja: »Kampanje so lahko tudi bolj prefinjene in stalne, na videz silno naklonjene ženskemu delu prebivalstva – takšno nepretrgano izvaja npr. Katoliška cerkev, tudi v Sloveniji.«
- Prof. dr. Milica Antić Gaber, sociologinja: »V zvezdniških krogih je feminizem najbrž na novo aktualen, očitno se je našla prodajna niša. Ne bi pa rekla, da to velja za vse, za nekatere medijske zvezde je ves čas pomenil to, kar pomeni nam.«