Pri zdravnikih sem res redko. Na srečo, pravijo. A če smo pošteni do življenja, sreča s tem nima tako veliko, kot je videti na prvi pogled. Seveda imaš lahko smolo in ti postavijo diagnozo multipla skleroza in ne moreš narediti prekleto nič. Še manj pa si za kar koli kriv, vendar bo vseeno držalo, da velike večine obiskov, ki jih imajo ljudje pri zdravnikih, smola ni povohala niti od daleč. Smo pač lahkomiselni, neprevidni in zaletavi. Obenem radi lenarimo, žremo svinjarijo in se sekiramo za vsako neumnost. Še na tiste redke, ki aktivno razmišljajo o zdravem načinu življenja, pa preži na stotine nategov, laži, prevar in pasti, saj je strokovnjak za zdravje že vsak, ki ima pet minut časa.
Tudi sam sicer nisem kaj prida boljši, drži pa, da sem se že zelo zgodaj zavestno obsodil na zaščitna očala, rokavice, varnostne pasove in kondome. Verjamem, pravzaprav vem, da so me samo te štiri stvari rešile pred številnimi srečanji. Pa ne le z zdravniki, tudi z matildo najbrž. Vsaj zadnji dve.
Vendar nesreča nikoli ne počiva. Nedavno sem na divjaškem rolanju od Lucije do Pirana ter nazaj svoji princesi dokazoval, da dvajset let razlike pomeni en drek. Koleščka desnega rolerja sem dobil v neko fugo med betonskimi ploščami in najprej poletel visoko gor, potem pa... saj vidite sliko, ne? Kljub dobrim ročnim ščitnikom sem se dodobra raztreščil, pri čemer se je v naslednjih dneh pokazalo, da so poškodbe vseeno reverzibilne. Razen mezinca na levi roki. Tega sem ravnal in nategoval, kot da je zvit brisalec, vendar me ni ubogal. Po nekaj tednih prigovarjanja vsevedih strokovnjakinj za moje življenje sem končal na polikliniki, vendar ko mi je zdravnik razložil, da naj bi šest tednov na prstu nosil opornico, kar v prevodu pomeni nič kitare, nič tenisa in zelo oteženo tipkanje, sem se kaj hitro odločil, naj bo trapasti mezinec kriv še naprej. Gre namreč veliko bolj za estetsko zadevo kot za funkcionalno, teh pa moški, ki drsi proti petdesetemu, lahko našteje za eno klekljarsko društvo mezincev, mar ne?
Pravzaprav sem želel povedati nekaj drugega. Nekaj o organiziranosti in odnosu zdravnikov in sester do pacientov. Nazadnje sem jih obiskal, ko sem strmoglavil z letalom, in razlika v teh nekaj letih je očitna. Vse deluje, vse štima. Sprejemnica je hitra, sestre švigajo sem in tja, kot bi šlo za zasebni biznis. Gospod ta, gospa ta, vi tja, vi stopite semle, zdravniki pa prijazni in vedri. Skratka navdušen. Vendar edini. Ljudje so živčni, zoprni, nič jim ni všeč in nič jim ni dovolj hitro in dobro. Med čakanjem na hodniku pred ambulantami sem mirno opazoval, kako res ne znajo ceniti zdravstva, čeprav je očitno, da vse teče kot namazano. Roko na srce, še pred nekaj leti ni bilo tako in zame je bila to povsem nova slika našega javnega zdravstva. Fino.
No, misli na temo zdravstva mi je potem zmešala ena hudo luštna sestra na rentgenu. Ko me je poklicala noter, sem se začel kar cel slačiti. Skoraj bi mi uspelo, pa me je prekinila, ko je na kartonu videla, da bova slikala le prst. Klinc, pa drugič. Bom ob padcih bolj nastavljal kolena...
