Boruta Marolta, prekaljenega pevca kultne skupine Niet in izkušenega učitelja v zavodu za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami, v medijih ne zasledimo prav pogosto. Umirjeno razloži, da zato, ker noče biti eden tistih, ki se ves čas sami izpostavljajo, denimo pošiljajo svoje fotografije z obmorskih počitnic, pa čeprav niso naredili ničesar zares objave vrednega. Nekaj intervjujev je dal le v zadnjem času ob izdaji prvenca – romana Kako se znebiti trupla. Prvih tristo izvodov je pošlo v štirinajstih dneh, zato sledi ponatis. Popoldne, potem ko konča učiteljsko delo in kakšno uro pred odhodom na promocijo na Notranjsko, se dobiva na kavi v Ljubljani.
Koliko ste pripravljeni povedati o svoji zasebnosti za javnost?
O svoji intimi prav ničesar. Takoj ko novinarje povabiš v dnevno sobo, ne moreš več preprečiti tega, da pišejo prav o vsem, kar se ti zgodi – dobrega ali slabega. Tega si ne želim.
Nam lahko zaupate, kakšno je bilo vaše otroštvo?
Odraščal sem ob mami, bratu, dedku in babici. Brez očeta. To vlogo je delno prevzel dedek, a je žal umrl, ko sem bil star petnajst let. Kljub tej izgubi lahko rečem, da sem imel srečno otroštvo. Dve leti starejši brat me je vpeljal v glasbo. Natančno se spomnim dne, ko je prišel domov iz prvega letnika srednje šole – sam sem bil takrat v sedmem razredu osnovne šole – in privlekel domov kasete.
Pankerske?
Seveda. Sex Pistols in še nekaj drugih. Delila sva si sobo in poslušala se je v glavnem takšna glasba. Zelo hitro me je okužil z njo.
Kako je z vama shajala mama?
Bila je za vse sama. To so bili drugi časi. Kadar sva jo razjezila, je bila kar ostra, kar pa mi ni prav nič škodovalo. Prej nasprotno.
Koliko stikov ste imeli z babico in dedkom?
Med vikendi in počitnicami sva bila z bratom večinoma pri njiju. Tudi zgodnje otroštvo sem preživel v Rovtah nad Logatcem. Bil sem star približno pet let, ko smo se preselili v Ljubljano in ostali petindvajset let. Tukaj so me vsi zafrkavali, da sem rovtar, ampak se s tem nisem kaj dosti obremenjeval. Ves čas sem se vračal tja, ker so bili tam moji prijatelji iz otroštva. Tako rekoč na kmetih, čeprav sami nismo imeli kmetije.
Verjetno še danes cenite naravo.
(Pokima.) Tudi zato sem se izselil iz Ljubljane. Zadnjih deset let živim v Logatcu v večstanovanjski hiši.
Imate kakšne domače živali?
To pa ne. Bilo bi neodgovorno do njih, saj me ni zadosti doma.
Ali bi lahko izpostavili kakšen dogodek iz odraščanja, za katerega bi lahko rekli, da je na vas pustil usoden pečat?
V otroštvu te določene stvari vedno zapečatijo, mene je denimo ločitev staršev, ko sem bil še čisto majhen. Tega se niti spomnim ne, a nedvomno je za otroka določen šok.
Sta imela z bratom stike z biološkim očetom?
Ne. Zdaj je že pokojni. Takšne stvari človeka zagotovo zaznamujejo. Z drugega vidika pa mi ni prav nič manjkalo. Mislim, da je mama svoje delo povsem dobro opravila.
Kako se razumeta danes, kakšen je vajin odnos?
Dober. Prijateljski. Z vso družino se dobimo na kosilu vsaj vsakih štirinajst dni.
Kaj lahko poveste o svoji partnerici, jo imate?
Tega nikoli nisem javno izpostavljal. Imam zvezo in srečen sem.
Otroci so že na vidiku?
Ne. Ne še. To pa ne pomeni, da si jih ne želim.
Na odru ste začeli nastopati že pri šestnajstih letih v razrednem bendu – ko je zaradi predoziranja umrl prvi pevec Nietov Primož Habič, ki ga nadomeščate od leta 2008. Prej, leta 1993, pa ste peli v znani skupini Prisluhnimo tišini.
Tako je. Izdali smo dve plošči, nato pa leta 2001 razpadli. Sedem let pozneje so me našli Nieti. Takrat sem bil star dvaintrideset, že vajen druženja in sodelovanja z glasbeniki. Denimo s Tomijem Megličem sva bila sošolca na faksu.
Oba znata biti družbeno kritična. Takšen je tudi vaš prvi in morda ne zadnji roman Kako se znebiti trupla. Od kod ideja zanj?
Okrog milenija sem začel pisati kratko zgodbo na A4-formatu, iz katere bi potem naredil komad. V stilu pripovedovanja. Namenjen je bil za tretjo ploščo skupine Prisluhnimo tišini, ki ni nikoli izšla. Namesto ene strani besedila je naenkrat nastal cel kup strani. Pred petimi leti sem pregledoval zapiske in našel tudi te. Zagrabilo me je, da sem nadaljeval zgodbo in pisal kampanjsko – vsakič ko sem imel čas. Po letu dni je bil roman dokončan, a je trajalo še nekaj časa, da sem ga izdal.
Menda gre za delno avtobiografsko zgodbo?
Temu, da v zgodbi ne bi bilo avtobiografskih elementov, se ni mogoče izogniti že zato, ker sem pisec jaz. Določene stvari pa sem namenoma napisal prav nasprotno, kot mislim ali čutim sam, da bi ohranil distanco. V roman so vpletene tudi zgodbe mojih prijateljev. Vsakogar sem vprašal, ali jih smem uporabiti, a sem zakril identitete. Moja glavna želja je bila, da prikažem duha časa, svojo generacijo na prehodu iz socializma v kapitalizem skozi oči enega človeka. Tudi glede na glasbeno sceno, ki jo dobro poznam.
Naša generacija X naj bi bila popolnoma izgubljena, brez pravega kompasa. So krivi starši, ker so si zatiskali oči pred sistemom, ki spodbuja narcisizem, nas preveč zavijali v vato?
Če bi bilo tako, potem bi bili oziroma smo mi kot starši še slabši. Saj delno to drži. Pa vendar je malo drugače. Svetovnonazorsko je bila pred nami baby boom generacija naših staršev. Ti so se sicer zavedali, da so njihovi starši preživeli vojno, revščino, hude izkušnje, hkrati pa so jim bile dane pomembne stvari – tudi krediti in službena stanovanja. Poročali so se in rojevali otroke že do 25. leta. Med našim odraščanjem so nam dajali toliko več, česar sami v otroštvu niso bili deležni, nas postavili v središče vesolja. Ne vedoč, da se bo svet, ko bomo mi odrasli, zelo spremenil. Kar naenkrat ni bilo več ne kreditov ne služb. Posledično se je odraslost premaknila na poznejši čas. V svoji generaciji imam samo enega prijatelja, ki je imel otroka kmalu po dvajsetem letu, drugi so postali starši precej pozneje.
Vašega romana še nisem brala, a sklepam, da naslov ne namiguje, da bi šlo za kakšen priročnik morilca.
Prav imate. Truplo je prispodoba za nekaj drugega. Ne bom povedal, za kaj, ker bi s tem izdal ključen podatek iz vsebine.
V knjigi komunizem preide v kapitalizem. V obeh imamo poslušne delavce. Sta si ta dva sistema res tako zelo različna?
Tudi glavni junak v moji knjigi o nobenem od obeh sistemov nima prav dobrega mnenja. Tudi jaz ne. Sistem je sredstvo za ljudi, ki so vedno enaki. Vsakič se na vrhu pojavlja določena elita, in ko imaš v njej psihopate in sociopate, se ljudem ne godi nič dobrega. Nekoč se je to kazalo v množičnih pobojih, danes pa predvsem v popolnoma neempatičnem odnosu do povprečnega državljana. Kar zadeva tega, se ves čas le govori o BDP, o vrednostih po ekonomskih parametrih, ne pa o vrednotah, ki bi jih oseba morala imeti. Svet je šel v tem smislu že zdavnaj po gobe. Tako zelo smo vpleteni v te uničujoče tokove, da brez zelo hudih posledic niti ne moremo več izplavati iz njih. Popoln izstop iz kapitalizma in svetovnih bank bi še poglobil revščino. Dokler ima kritična masa še kaj jesti in kje živeti, globalnega upora ne bo. Zanimivo pa je spremljati, kako gre denimo kljub stalnemu stokanju zaradi krize ravno zdaj cena nafte spet navzgor, število milijarderjev pa se je v zadnjih petnajstih letih celo potrojilo. Toliko o tem, da zdaj vsi izgubljamo in nam gre vsem slabše.
Kako se vaš glavni literarni junak Tomaž odziva, ko se znajde v težavah – je pogumen ali šibak?
Ne vem, ali je pogumen. Beži. Od rešitev in konfliktov. Misli, da se bodo tako rešili sami. Hkrati z begom se tudi osamosvaja, sprejema odgovornost za svoje življenje.
Torej – lekcija te vedno najde.
Tukaj gre pač za premik na dolgi rok. On namreč ne rešuje stvari z neposredno konfrontacijo, temveč preprosto gre. Ampak tudi to je način, da odraste.
Kot človeka vas bogatijo tudi dolgoletne izkušnje v vlogi učitelja v zavodu za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Kaj ste po izobrazbi?
Univerzitetni diplomirani geograf. V zavodu sem pred štirinajstimi leti opravil civilno služenje vojaškega roka in ravnateljica me je po izteku vprašala, ali bi ostal pri njih in poučeval. Zaposlila me je redno za nedoločen čas in od takrat sem pri njih. Poučujem družboslovje in vodim interesne dejavnosti.
Koliko so vas naučili vaši učenci?
Veliko o življenju. V prvi vrsti sem se začel zavedati, da ti v resnici ni tako hudo, tudi ko ti je najteže pri srcu – če si zdrav in imaš stvari kolikor toliko urejene. Treba je spoštovati, kar imaš.
Pa je mlademu človeku to mogoče dopovedati?
Ne, to mora izkusiti. Bolj konformističnim posameznikom sicer ni treba ničesar dopovedovati, ker se zelo zgledujejo po svojih starših in niso uporniški. Na prehodu v odraslo dobo nimajo težav s socializacijo.
Se jim zato pozneje malo zmeša?
Lahko.
Torej je to, da si med odraščanjem upornik, dobro?
Nič slabega ni v tem, če je otrok uporniški, saj tako išče samostojnost, svoj prostor pod soncem.
Predstavljam si, da vas imajo učenci radi. Ste strogi?
Še kar. Pri nas je red na prvem mestu.
Ne mečete ključev v glavo, kot so počeli nekateri naši učitelji?
Nikakor. Jaz sem kot učenec tudi še dobil ključe v glavo. Prav tako so nas vlekli za ušesa, dobil sem klofuto, vendar nimam občutka, da bi to slabo vplivalo name. Mogoče imam tudi zato bolj debelo kožo.
Res je tudi, da je šolski sistem bolj prijazen do deklic, kar pa se lahko pozneje v odraslosti izkaže kot slabost.
Se strinjam. Kjer je hvaljena pridnost, se včasih pokaže, da gre v resnici za spodbujanje konformizma – torej sprejemanje in upoštevanje družbenih pravil zaradi osebnega udobja in koristi. Ni pa konformizem nujno nekaj zelo slabega. Neka oseba lahko gre prav zaradi njega laže skozi življenje in je zato uspešna in srečna. So pa posamezniki, ki potrebujejo preobrat, odmik od staršev in bodo zato ubrali drugačen pristop. Takšni izstopajo iz povprečja – lahko tudi v slabem.
Kako kot izkušen učitelj rešujete konkretne težave v razredu, ko jih povzroča kateri od učencev?
Z avtoriteto. Pomemben je odnos. Kadar je ta dober, fanta le pogledam in se umiri. Z devetindevetdesetimi odstotki učencev sem doslej imel dober odnos. Kadar dvignem glas, to naredim za šalo, toliko da vidijo, kako se znam zadreti, in posledično se smejemo skupaj. S tem nikogar ne ogrožam ali ustrahujem. Jim je pa treba vse od začetka kazati, kje so meje. Povem jim tudi, da morajo povedati, če se jim dogaja krivica. Poskušam popraviti, če naredim kaj narobe. Pokažem jim spoštovanje in ne zanima me, kakšne neumnosti vse so prej nakuhali. Spoštovanje pričakujem tudi od njih.
Kakšne neumnosti so zakuhali vaši fantje? Za kakšne prekrške gre?
O tem ne bi, ker fantov ne bom izpostavljal.
Ne obsojati nekoga, ker je nekaj naredil narobe, je verjetno nujno.
Pri ljudeh je tako, da lahko imaš nekoga še vedno rad, tudi če je naredil neumnost. Pa ne, da si zaljubljen vanj in mu delaš s tem tudi škodo. Imeti rad te fante pomeni, da jih usmerjaš, vodiš in postavljaš meje, ki jim jih nekoč nekdo ni znal ali pa je to počel napačno.
Drži, da največ prestopnikov prihaja iz družin, kjer ni močne avtoritete?
Večinoma, res je, a če že omenjate močno avtoriteto – ta mora biti tudi zdrava. Govorimo o vzgoji s prisotno avtoriteto, ne avtoritarni vzgoji. Ta je stvar preteklosti – žal ali ne.
Podobno kot antropologinja Vesna V. Godina opozarjate na vseprisotnost patoloških narcisov, ki namesto izbire tega, kar je prav, stremijo le po tem, kar je fino, prijetno.
Drži, dr. Godina o tem zelo veliko govori. Danes se pričakuje, da otroci in mladina niso vzgajani tako, da bi delali nekaj na podlagi notranje vesti. To boš počel le, če ti prisotna močna in zdrava avtoriteta v družini privzgoji vrednote. Po vrednotah se boš tudi ravnal, sicer boš imel slabo vest. Kadar je ne občutiš, boš vedno delal le to, kar je fino.
Kar zadeva boljšo vzgojo, od učiteljev ne moremo pričakovati prav veliko sodelovanja. Opozarjate ravno na njihovo vzgojno nemoč.
To opažam na splošno, ne govorim le o našem zavodu. Poznam primere kolegov in kolegic z različnih šol, ki so jim učenci v obraz zabrusili tudi najhujšo kletvico, pa je ravnatelj ali ravnateljica rekla: »Ah, saj ni mislil nič hudega!« Starš pa je v bran dodal: »Naš pa že ni tak!« Otrok bo sam pri sebi rekel: »Glej, učitelja oziroma učiteljico sem zmerjal tako rekoč brez posledic! Bom pa še kdaj!« V naših časih nam kaj takšnega niti na misel ne bi prišlo, če pa že, bi bili kaznovani – če ne od učiteljev, pa od staršev ali od obojih! Tukaj vidimo bistveno preslikavo: otrok, ki ima doma zdravo avtoriteto, zagotovo ne bo prestopil meje, saj bi ga ta nekako kaznovala. Zagotovo pa učitelji niso krivi za takšno stanje.
Zdrava avtoriteta vključuje tudi kazni – fizične ali drugačne.
Nedvomno, čeprav je danes politično nekorektno ali celo bogokletno, če kdo omeni, da je treba dati mulcu eno okoli ušes. Mislim, da smo na tem področju kar malo zašli. V zavodu sem videl primere zlorabljenih otrok v času, ko je bila zakonodaja v točkah, ki zadevajo zlorabe v družini, že zdavnaj jasna, in če zakonodajalec misli, da se z novimi pravili o prepovedi fizične kazni nad otroki z njimi ne bo več grdo ravnalo, se krepko moti. V družino, kjer se dogaja nasilje, v resnici nihče ne vstopi – ne socialni delavci ne policisti, saj nimajo moči oziroma je imajo vedno manj. S prepovedjo fizične kazni – da ne smeš svojega otroka niti enkrat lopniti po ritki zgolj kot opozorilo – ni država naredila prav nič pametnega. Ne rešuje tega, kar bi v resnici morala, ker si ne upa oziroma je nemočna. Raje se vtika v vsako, tudi normalno družino, v vzgojo otrok, v samo jedro, kar se je doslej dogajalo le v diktaturah. Kaj boš kot starš naredil, ko bo tvoj dveletni otrok poskušal vtakniti prst v vtičnico? Ga boš lopnil po prstih ali boš imel z njim poglobljen pogovor?
Odličen primer. Saj ljudje v mnogo stvareh nismo nič boljši ali pa smo celo slabši od živali. Mačke mladiče prav z nežnimi udarci s šapo pripravijo na nevarnosti, z ugrizom za vrat pa jih celo umirijo.
Zdravo kmečko pamet smo zavrgli, da se lahko gremo politično korektnost zaradi glasov na volitvah. Zabredli smo. Prej ko kot starš odločno postaviš zdrave temelje, manj težav ima tvoj otrok s seboj in drugimi pozneje. Na prvem mestu naj bo njegova dolžnost, šele potem pravica. Hoja po robu je pri mladostniku nekaj običajnega, a mora čim prej doživeti tudi mejo. V nasprotnem boš (začne govoriti, kot bi razlagal svojemu učencu) še naprej hodil po robu in če se ti ne bo nič zgodilo, boš šel še malo naprej. Pa še malo. Kar naenkrat si v območju kriminala, imaš takšno kartoteko (pokaže na namišljeni snopič na mizi), prideš v zavod in – te učim jaz.
