Razpeta je med Avstrijo, Hrvaško in Švedsko. Ženska številnih domov. Pero, ki je kritiziralo stvarnost, preučevalo vojno, pisalo o sebi in svoji bolezni ter v zadnjih letih o ženskah, ki so jih zaznamovali moški. Najprej knjiga o Fridi Kahlo, nato o Obtoženi, morilki matere, zdaj pa v hrvaških knjigarnah najdemo njeno zadnjo, knjigo z naslovom Dora in Minotaver, zgodbo fotografinje hrvaškega rodu, ki je sedem let in v resnici vsa naslednja podredila geniju Pabla Picassa. Knjiga je nastal na podlagi Dorinih beležk v očetovem jeziku. Gre za veličastni portret ženske, ki je zlomila svoje ideale za poslednji dotik velikega slikarja. Klavir igra v ozadju, ko se s Slavenko Drakulić srečava v eni od dunajski kavarn. Čaka pri vratih, vse mize so zasedene. Sobota je, le kako bi bilo lahko drugače. Hrup govora od sosednjih miz pojenjuje, ko steče njena beseda.
Gledam sliko Fride Kahlo, zanimivo, polno barv, nadarjeno žensko, poleg pa Diego Rivera, zavaljen, vase zagledan moški. Ne zmorem doumeti, kako je lahko tako velik del svojega življenja trpela poleg njega, se uničevala z občutki manjvrednosti, s prepričanjem, da ni privlačna, da ni dovolj.
Ko je Frida spoznala Diega, je bil on priznan umetnik, ona pa – nihče. Bil je tudi mnogo starejši. Kot mehiška kmetica se je, čeprav je bila mestno dekle, začela oblačiti zgolj zato, da bi mu ugajala. Vanj je bila noro zaljubljena. Ko je hodila v gimnazijo, je nosila hlače, lase je imela postrižene na kratko, bila je kot tisti fantje, ki si trgajo hlače, ko plezajo po drevesih, emancipiranka. Potem pa se je zavoljo njega spremenila; oblikoval je tudi njena politična prepričanja.
Ko govorimo o njej, ne smemo pozabiti bolezni; pogojevala je njene misli. Doživljala se je kot manjvredna invalidka, neprivlačna šepavka. Prestala je številne operacije ter veliko časa preživela v postelji. Tam je začela tudi slikati. Ležala je na hrbtu s slikarskim stojalom, pripetim na ležišče. Zato so tudi formati njenih slik zelo majhni. Ko vidite njene slike v živo, se vam zdi vse skupaj nedoumljivo, ker so nekatere velike kot ta knjiga pred nama. (Na mizi je njen zadnji prevod v slovenščino – Obtožena.) Le redka njena dela so bila velika, le redko je lahko pred sabo imela veliko platno.
Ko sem brala knjigo Rujane Jeger Brez dlake na jeziku, mi je še prav posebno ostal v spominu prizor, v katerem avtorica knjige prinese domov kužka, polnega bolh.
Ja, Kiki, najljubši pes v mojem življenju!
No, in tam berem o mami, ki je tega psa sprejela odprtih rok, brez besed ga je vzela in okopala v kadi, očistila zajedavcev. Sem si rekla: ta mama prijazna, glej, prav nič ni sitnarila, ko ji je hčerka domov prinesle ščene. In šele potem sem ugotovila, da je ta mama slavna Slavenka. Ali ni hecno, da niti pomislimo ne, ko beremo vaša dela, da ste, na primer, nežna pasjeljubka.
In tako je prav. Zasebno in javno morata biti ločeni. Veseli me, da niste imeli pojma, kdo je Rujanina mama, a da vam je bila ta mama vseeno všeč. Prav nič vam ni treba vedeti o zasebnem življenju ljudi, katerih dela berete.
Pogosto se mi je zgodilo, da so mi bile določene zgodbe všeč, a ko sem nato osebno spoznala njihove avtorje, sem bila globoko razočarana. Zasebno je res povsem druga kategorija. Človek da v svojo umetnost najboljše, kar premore. In le po njej se ga sme ocenjevati.
O sebi v svoji literaturi govorim le takrat, ko pišem o svoji bolezni. Ker je o sebi zelo težko govoriti, cenim prizadevanja Angeline Jolie, na primer, ko govori o raku. Bolezni je treba nadeti obraz, pomembno je povedati svojo zgodbo. Ko sem sama pisala o svojih zdravstvenih težavah, sem naletela na veliko hvaležnosti. Tudi in predvsem od neznancev.
Smem še vedno gledati filme Woodyja Allena, čeprav naj bi bil pedofil?
Ne vemo, kakšen je bil Petrarka, kakšen je bil Cervantes, ne vemo, ali je Shakespeare tepel svojo ženo, ali je kateri od danes priznanih pisateljev posiljevalec. Ničesar ne vemo. Vemo, da je bil Tolstoj surov do svoje žene. A na sodbo o delu ter pisateljevem doživljanju zasebno ne bi smelo imeti nobenega vpliva.
Danes mediji pred vse postavljajo človeka, in ne tega, kar ustvari. Nočem vedeti, ali je Allen pedofil ali ne. Sploh pa, kaj lahko zares vemo brez temeljite policijske preiskave? Nisem ne tožilka ne sodnica. Marsikateri klasiki književnosti so bili fašisti, a vseeno izjemni pisci. Danes je pomembna samo intima, škandal, rumeno. To prinaša denar.
Ste že dovolj stari, da ste se nehali spraševati, ali ste dovolj dobri?
Ne vem, teh stvari se nikoli nisem spraševala. Mogoče je bilo moje življenje nekoliko lažje zato, ker je bil že vnaprej določeno. Zgodaj sem vedela, kaj hočem, česa nočem. Nekatere stvari, kot recimo bolezen, so me pri tem poskusile omejiti, a se nisem pustila. Nikoli niti nisem imela večjih dilem in tudi nisem sprejemala vsakdanjega običajnega. Zelo zgodaj sem se že začela boriti, ker sem mlada zapustila dom.
Sprašujem zato, ker radi pišete o ženskah, ki so bile od moških nekako odvisne, od njih zaznamovane. Pisali ste o Fridi, pravkar je izšla knjiga o Dori Maar, ki je živela v senci idola Pabla Picassa. Vi pa niste bili nikoli takšni, odvisni.
Njihove bitke so tiste, ki zame pomenijo trenutek identifikacije. Primer Fride je popolnoma drugačen od Dore Maar. Frida kljub vsem težavam ni nikoli niti pomislila, da bi nehala ustvarjati. Danes sicer poznamo Diega Rivero, a ikona je Frida Kahlo. Dora Maar je bila, preden je spoznala Picassa, izjemno zanimiva, resna nadrealistična fotografinja s številnimi samostojnimi razstavami. Imela jih je že skoraj 30, ko je spoznala slavnega slikarja, Frida pa je bila, ko je spoznala Diega, res rosno mlada. Njun odnos z moškima pa je bil primerljiv; obe sta bili v zvezi s starejšim, slavnim in dominantnim slikarjem.
V knjigi o Dori Maar spremljam njen proces odrekanja lastni umetnosti, ki ji je nekdaj pomenila prav vse. Picasso se je rodil konec 19. stoletja, fotografija pa niti v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bila priznana umetnost. Nanjo se je gledalo v primerjavi s slikarstvom kot na umetnost druge vrste. Picasso ji je večkrat rekel, naj neha fotografirati, kaj ji bo to, naj bo slikarka. In ona ga je poslušala, s tem pa izgubila samo sebe. Na koncu pa tudi njega. V tej zvezi je bilo tisto, kar je bilo najbolj zanimivo, ravno njegov t. i. ljubezenski kanibalizem. Picasso, genij, je vse okoli sebe (in sebe samega tudi) dojemal zgolj kot material za svojo umetnost. Z ženskami ni vzpostavljal čustvenih vezi, zanj so bile le modeli, osebni navdih. Doro je izkoristil kot model, človeka, od katerega je dobil ideje, intelektualne uvide; bila je izjemno zanimiva, inteligentna in šolana ženska, politično angažirana. Ko je njena življenjska energija usahnila, mu ni bila več zanimiva. Seveda ga lahko za to obsojate, Picassa, a za moralne sodbe v romanih ni prostora.
Podobno je bilo z romanom Obtožena, v katerem mlada ženska ubije mater. Najprej vam pride na pamet, kako grozljivo dejanje je to, a če želite res videti ozadje dogajanja, opustite sodbo. Kako bi sicer pisci in igralci sploh lahko funkcionirali? Kako se boš z moralnimi predsodki kot igralec vživel v vlogo Hitlerja, na primer?
V knjigi Dora in Minotaver me je zanimalo predvsem to, kako genij deluje v ljubezenskem odnosu, kako je lahko ženska zapustila samo sebe in za to plačala visoko ceno. To je tista točka identifikacije bralk, ki lahko skušajo v svojem življenju najti podobne nastavke opustitve svojega življenjskega načrta. Ker mislijo, da le tako moški ostane z njimi. Veliko jih poznam, ki so pozabile nase.
Kako to, da vi nikoli niste?
Ne vem.
Bilo je veliko življenjskih okoliščin, ko bi opravičljivo lahko ne-zmogli.
Kaj pa vem, najbrž je veliko vlogo igral moj značaj. Obstajajo ljudje, ki bodo šli po svoji poti ne glede na to, kaj se jim zgodi.
Za genije pravite, da so kanibali.
Ja, na primeru Picassa je to zelo očitno.
Ste bili tudi vi kdaj – kanibalka?
Dora na koncu ugotovi, da je bil Picasso sam svoja žrtev. Govori o Pablu in o Picassu. Pablo je človek, Picasso je umetnik. Pablo poleg Picassa nikoli ni mogel priti do izraza. Picasso je celo Pabla na koncu požrl.
Jaz pa... Ne verjamem, da me ljudje doživljajo kot kanibalko. V resnici ne vem. Niti me ne zanima. Nimam časa, da bi se s tem ukvarjala. Ko ima človek potrebo po ustvarjanju, je to vse, kar je pomembno. Pravkar sem končala knjigo o Dori Maar, a seveda imam v glavi že dva nova projekta. To, kako me ljudje vidijo, mi ni pomembno. Dobro, tudi to ima svojo ceno. Ker se tu in tam počutiš samega, zavrženega, čeprav, priznam, se mi je to redko zgodilo. So pač ljudje, ki živijo v svoji glavi in njihov obstoj ni odvisen od okolice. V življenju se mi je tako v zdravju, ljubezni in poslu veliko grdega zgodilo, a kaj moreš za to.
Kakšen vonj ima smrt?
O tem sem napisala vsaj tri knjige. Ne morem vam odgovoriti v dveh besedah. (Se začne smejati, kot bi vprašala nekaj res neumnega.) Mislim, da so si ljudje izmislili vero samo zato, da bi jim bilo laže. Naj bo tako. Kajti neko upanje moraš imeti. Saj vemo, da to umre zadnje. Pa se obračaš k političnemu vodji, ki je v resnici fašist, obračaš se k Bogu, usodi, uveljavljenim sistemom ideologij, ker ne moreš drugače živeti, moraš čutiti, da ima vse skupaj smisel. Lahko živiš v zaporu ali v Sibiriji, upanje moraš ohranjati.
Zavidam ljudem, ki verjamejo v Boga. To je enostavna, praktična in funkcionalna rešitev. Potem pa obstaja še druga vrsta ljudi, tisti, ki se vedno sprašujejo, zakaj. Ni jim dovolj, če jim kdo preprosto pove, da pač tako je. Ne verjamejo, ko jim kdo reče, da jih čaka v raju večno življenje. Da bo dobro, če bodo živeli po božjih pravilih. Ne verjamejo. Jedro vsega zla pa, to vemo, tiči v vprašanju zakaj. Zelo težko si ga je postavljati. Še posebno ko imaš na dlani že pripravljene odgovore.
Umrl vam je brat. Imeli ste jih 40, on pet let manj. Kako ste doživeli njegovo smrt s svojo izkušnjo bolezni?
V življenju sem že pred tem videla veliko smrti. V nekaj mesecih sta mi umrla tako oče kot brat. Težko obdobje mojega življenja je bilo to. A njegove smrti nisem povezovala s svojo boleznijo, ne.
Premišljuješ o smrti, ko jo imaš pred sabo...
Stop, motite se! Težek kronični bolnik živi s smrtjo vsak dan! Smrt je nenehno pred mojimi očmi, sproti si moram izmišljevati taktike, da lahko živim vzporedno življenje.
Kako se trenutno počutite?
Včeraj sem končala knjigo. (Se nasmeji in da vedeti, da prav dobro.)
Hannah Arendt, čudovita intelektualka, je vpeljala v javnost izraz banalnosti zla, ko je v Jeruzalemu spremljala proces proti nacističnemu zločincu Eichmannu. Prav vsi smo lahko zločinci, pravi. No, če bi kdo mene vprašal, ali bi lahko ubila nekaj tisoč ljudi, bi takoj izstrelila – jaz nikoli!
Dobro je, da tako mislite. Si predstavljate, da bi mislili, da lahko?
Zdaj pa vprašanje za milijon dolarjev: Je človek v duši v resnici slab ali dober? Pa če obenem izpostavim še tisto Američanko, ki vam je, ne da bi vas poznala, dala ledvico.
Ne poznam odgovora. Ali boš dober ali slab, je odvisno od tega, katero stran boš izbral. No, vplivajo tudi okoliščine, malo vzgoja in značaj. Na to vprašanje ni še nihče našel dokončnega odgovora. Dotaknila sem se ga v knjigi Tijelo njenog tijela (Telo njenega telesa, op. p.), ki sem jo napisala takoj, ko sem od žive darovalke dobila ledvico.
Knjiga ni prevedena v slovenščino, ne? (Odkimam.) Dojela sem, da darovalci nimajo skupnega imenovalca. Težko je reči, kaj je tisto, kar ljudi pripravi k temu, da dajo del svojega telesa drugemu. Lahko rečem le, da so ljudje v svojemu bistvu tako dobri kot slabi. Odvisno od tisoč dejavnikov v točno določenem trenutku. Ko sem pisala knjigo Oni ne bi ni mrava zgazili (Niti mravlje ne bi pohodili, op. p.), sem spoznala pomembno lekcijo. Ko sem v Haagu spremljala sojenje ljudem, obsojenih kriminalnih dejanj v vojni, sem se skušala vživeti v njihove individualne okoliščine. Želela sem dojeti, zakaj so ravnali tako, kot so. Pa mi ni uspelo najti niti enega njihovega življenjskega dogodka, ki bi vnaprej napovedal, da bodo postali zločinci. Del njih, morda pet odstotkov, so bili norci, nagnjeni k deviantnemu vedenju, patološke osebnosti.
Največji vojni zločinci so »zgolj« ljudje, ki so v določenem trenutku dobili moč nad življenjem in smrtjo. In to je velika moč. Nihče ne more z gotovostjo reči, kako bi se vedel, če bi se znašel v takšnih okoliščinah. Vsakomur, ki danes reče, da nikoli in nikdar ne bi ubijal, rečem le: Pojma nimaš, o čem govoriš. Na to vprašanje ne moreš odgovoriti, dokler se ne znajdeš pred odločitvijo. Najbolj grozna lekcija, ki sem se je naučila, je, da zagotovila ni. Zato rada govorim o potencialu. Potencialu za zlo in dobro.
Potem je vse življenje en velik eksperiment.
Prevelike besede. (Smeh.) Ko premišljujem o sebi, se mi zdi osupljivo to, da sem imela možnost izkusiti obe strani: na eni strani mi je bila poklonjena ledvica, na drugi strani pa sem doživela vojno, največje zlo. Kot pisateljica nisem mogla biti tiho. Morala sem pisati o tem.
Hvaležnost... No, to pa je povsem druga kategorija. Začutim jo vsak dan večkrat. Ker vem tudi, da nikoli ne bom mogla povrniti tega velikega darila. Ko se človeku zgodi kaj slabega, se velikokrat vpraša – pa zakaj ravno jaz. Enako je z mano. Ko sem dobila ledvico, sem se prav tako vprašala – pa zakaj ravno jaz. Ko dobite milijon dolarjev na loteriji, se ne boste obremenjevali s tem vprašanjem. A v tej moji fascinantni situaciji je bilo povsem drugače. Občudujem ljudi, kot je ona. Raziskovanja, ki so jih delali o njih, darovalcih organov, niso mogla potrditi, kakšni so njihovi vzgibi za ta plemenita dejanja. Je pač tako; človek ima velik potencial.
So bile tudi v vašem življenju okoliščine, ko ste presenetili samo sebe, svoje odzive, tako v dobrem kot slabem?
Ne vem, kako naj odgovorim. Vprašanja niti razumem ne. (Smeh.) Nisem bila pridna punčka, staršem sem povzročala velike težave. Nisem bila dovolj dobra hčerka, nisem bila dovolj dobra mama, žena, ne dovolj dobra prijateljica. Vse bi lahko človek naredil bolje. Ne pozabite, da živim v protestantski državi Švedski in tam verjamejo, da je v človeku še veliko prostora za izboljšave. (Smeh.) Ne tako kot pri katoličanih, ko narediš kakšno traparijo, greš v cerkev, se izpoveš in to je to. Protestanti ne poznajo opravičila.
Hčerko ste vzgajali v ideji Somerhilla, vzgoje brez pravil in prisile. Ste zadovoljni z rezultatom?
Takratna generacija staršev je otroke vzgajala po načelu svobodne volje brez izvajanja pritiska in po sistemu izbire, da. Hipijevska vzgoja je bila to. Rujana je tako rasla tudi zato, ker nismo vedeli, kako bi drugače, a predvsem ker smo takrat brali, kar pač smo. Borili smo se proti avtoriteti in nismo je mogli projicirati na otroke. In smo pri nesmiselnem vprašanju, kaj bi bilo, če...
Večkrat ste se poročili. Je to ključ do uspeha?
Pojma nimam. Niti ne vem, ali bi se sploh morala. Vsaka ženska se mora odločiti zase. Zdaj ko jih imam že čez 60, vem le to, da sem nekdaj od zakona preveč pričakovala. In danes mladi drug od drugega pričakujejo še več, ves svet. To pa nima smisla. Zakonsko življenje je samo del tvojega sveta. Grozno mi je, ko vidim, da se mladi razhajajo, čeprav imajo le en problem – prevelika pričakovanja. Nihče zunaj ne more izpolniti tvojih pričakovanj. Bolj pomembno vprašanje kot to, kdo ti jih lahko, je vprašanje, od kod sploh prihaja romantična ideja o tem, da ti drug lahko ponudi vse, kar potrebujete. Komu pa lahko vi ponudite čisto vse? Zame je zato še vedno najpomembnejše življenjsko vodilo: misli, misli, misli. In se sprašuj, zakaj.
