Vse se je začelo z žajbljem v lončku, ki ga je Anamari Hrup na vsakodnevni poti po Stari Ljubljani našla vsega posušenega in ofucanega na ograji ob Ljubljanici. Bilo je jeseni 2014 in ubogi žajbelj je bil videti tik pred izdihom. Še danes ne bi mogla z gotovostjo reči, zakaj ga je pobrala in nesla domov. Morda je v svoji shirani bedi vzdražil njeno umetniško žilico, saj diplomantka ljubljanske likovne akademije najraje riše netipične, ne klasično lepe reči. Ali pa je preprosto prisluhnila notranjemu glasu, ki ji je prišepnil, da je sama skoraj gotovo edina rastlinina možnost za preživetje. Kakor koli, stegnila je roko, pobrala lonček in zavrženega ovenelčka nesla k sebi domov.
Kaj naj počnem?
Vsekakor je bilo to zanjo nasploh obdobje miselnih prevratov, ko je ravno nehala študirati in se soočila z resničnim svetom zunaj akademskih predavalnic. »Porajala so se mi velika, pravzaprav kar tista največja vprašanja,« se spominja. »Zakaj sploh delati umetnost? Kakšen smisel ima producirati nove in nove umetniške stvaritve – komu to v takem svetu konkretno koristi? In če ne umetnost, kaj potem? Kaj naj počnem, da bom koristna?«
In kar naenkrat je bilo, kot bi jo posvojeni žajbelj navdihnil: »Seveda! Zavetišče za zavržene rastline! Tega nimamo!« In z idejo je prišel val navdušenja, ki bi ga lahko najbolje strnili z: »JAAAAAA!«
Kot se spodobi, jo je po valu prvinskega entuziazma napadel val razuma, torej predvsem strahu. »Daj no nehaj, me je prešinilo … Pa kaj je s tabo, ljudje se ti bodo smejali! Koliko je na tem svetu vendar lačnih, bodo rekli, ti pa tu rešuješ rastline.« Prvotno idejo je tako raje še malo potenstala. In ugotovila, da je entuziazem z meseci samo še narasel.
»Dodaten plus se mi je zdel, da bo to tiste vrste projekt, ki ga nikakor ne moreš speljati sam, da moraš imeti stik z ljudmi. Torej eden tistih projektov, ki te potegnejo ven iz sebe in ti pomagajo, da se osredotočiš na drugega. Kar je ponavadi zelo pozitivna reč. V današnji umetnosti je povsem dovolj samoobsedenosti, da ne rečem maltene masturbacije na samega sebe!«
Torej je bilo odločeno: k sodelovanju je povabila prijateljico z akademije Evo Jero Hanžek in Ljubljana je dobila prvo zavetišče za zapuščene rastline na svetu.
Džungla
Levji delež zagonske flote rastlin je prispeval gospod iz Kašlja, ki mu je umrla žena. Bil je globoko hvaležen, da je lahko njene varovance predal v varne in skrbne roke. Sam je bil prestar, da bi lahko zanje ustrezno skrbel, a je bil nanje zelo navezan in jih zato zalučati v smetnjak preprosto ni prišlo v poštev. »Ko sva bili pri njem,« se spominjata dekleti, »nama je bilo zelo žal, da s sabo nisva imeli kamere in bi posneli to globoko navdušenje in hvaležnost, da smo za ženine ljubljenčke našli primerno rešitev. Pa tudi kako ljubeče in osebno je govoril o ženini skrbi za rastline.«
Kar nekaj konkretnih rastlin iz te zagonske pošiljke lahko obiskovalec še danes vidi v prostorih Zavetišča, torej v stanovanjih obeh ustanoviteljic. V zadnjem času pa tudi v dveh podružnicah (pravzaprav poličkah), kamor se je projekt razširil, in sicer v lokalu Pritličje in v zavodu Eneja na Vrhovcih. Septembra se napoveduje tudi začasno zatočišče v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Tivoliju.
Drevo življenja
Obiskovalec se v obeh glavnih domovanjih Zavetišča hitro počuti, kot bi stopil v očarljivo džunglo. Že po stopnišču in ob stenah se bohotijo tako nazobčane kot nenazobčane aloje – pa zamije, ki po feng šuju prinašajo denar, in spatofili, ki čistijo zrak. Nedaleč od njih iz lončka bojevito kuka kaktus, ob njem se nasmihata limona in celo figa, tu so še bršljan in orhideje. Občutek džungle pa do konca zapečati prisotnost prave pravcate palme, ki sicer ni več v oskrbi zavetišča, saj jo je uradno posvojil kar Anamarijin prijatelj. Par pedi naprej sem lahko pobožal tako imenovano drevo življenja, poimenovano po svoji trdo- in dolgoživosti, saj pogosto preživi lastnika. A konkretni primerek je bil videti vse prej kot trdoživ. Že v dopoldanski vročini se je kar malo panično stiskal ob steno, kot bi hotel pred soncem skoznjo pobegniti v notranjost zgradbe. Zato sva ga z Evo Jero po kratkem posvetu raje pobrala in prestavila v senco.
Dekleti nove pridobitve najprej skrbno presadita in po potrebi intenzivno negujeta, da si za prvo silo opomorejo. »Eno od presenečenj je bilo, kako malo predznanja je treba, da lahko dobro delaš!« se je nasmehnila Eva Jera. »Rastlin ni težko identificirati ali oskrbeti v primeru bolezni, pa če je še tako specifična. Treba se je samo po facebooku povezati z eno izmed številnih vrtnarskih skupin in ljudje ti z veseljem pomagajo! In tako se seveda lahko res ogromno naučiš.«
Spoštovanje in sočutje
Ko jo je Anamari povabila k sodelovanju, se je Eva Jera Hanžek počutila izjemno počaščeno. Tudi njo so sprva obhajali dvomi in tudi njej so ti dvomi sčasoma pomagali k boljšemu razumevanju sebe. Spoznala je, da je imela prej kljub svoji domnevni naprednosti tudi sama vse preveč utilitaren odnos do rastlin.
»Veliko ljudi jih obravnava kot stvari – pa niso! So živa bitja, ki jih moramo spoznati in razumeti. In jim kot vsakemu živemu bitju dolgujemo tako spoštovanje kot sočutje!« Zdaj jih vsak dan sproti spoznava kot bitja, ki so od nas sicer neskončno drugačna, a vseeno zmožna celo komunikacije. »Ta komunikacija poteka na energetski ravni – ne vem, morda pri tem samo projiciram lastne občutke. Ampak mislim, da ne gre samo za to.«
Delo v Zavetišču vsekakor zahteva veliko časa in energije. Pravzaprav zahteva skoraj celega človeka. »Moje življenje je pogosto samo služba, Zavetišče in pes. Ne gre le za fizično delo, treba je tudi kaj preštudirati in napisati, se prijaviti na kak razpis.« Na to temo je treba žal poročati, da slovenske institucije potenciala ideje Zavetišča še niso prepoznale.
Pri njiju sto rastlin
Kakor koli, odkar sta poleg baze vzpostavili še podružnici, imata Anamari in Eva Jera čedalje večji pretok rastlin. Trenutno jih imata v oskrbi okrog sto, ravno prejšnji teden pa je bila podpisana 104. pogodba o posvojitvi. Tisti, ki iz Zavetišča domov odnesejo novo prijateljico, se morajo namreč uradno zavezati, da bodo zanjo tudi dobro skrbeli. Pogodba je preprosta, dostojanstvena in prav nič komplicirajoča reč. »Posvojiteljica/posvojitelj X se s podpisom pogodbe zavezujem, da bom rastlini Y omogočila/omogočil ugodne pogoje za njeno nemoteno rast in zdrav razvoj, primerno potrebam njenega rodu in vrste.« To je vse, kar piše v njej.
Nasploh mladi rastlinoljubki pravita, da nista pričakovali tako toplega odziva. Pravzaprav sta pričakovali precej več cinizma, celo sovražnosti. Ampak tega v praksi skoraj ni, samo neki ubožec jima je enkrat na vabilo odpisal: »No, zdaj sem pa dobil potrditev, da človeška neumnost res nima meja!« Vsake toliko jima kak površnež sicer skuša podtakniti kakega kužka, a nič ne de: večina reakcij je zelo entuziastična – nekako na vižo: Bravo, točno nekaj takega smo potrebovali!
Heim für verlassene Pflanzen
Projekt ves čas evolvira, ves čas se porajajo nove ideje – a ustanoviteljici ne želita prehitevati dogodkov. Njuna želja je predvsem, da bi zadeva rasla tako spontano, tako organsko, kot se je tudi porodila. To sicer ne pomeni, da nimata precej velikih ambicij za prihodnost. Vsekakor nameravata celotno zadevo narediti finančno vzdržno: malo s prodajo umetnosti, malo tudi s širitvijo dejavnosti. V načrtu imata recimo hotel za oskrbo rastlin, medtem ko so lastniki na dopustu. Ker Anamari Hrup te mesece preživlja v Berlinu, se Zavetišče zelo konkretno širi tudi v germanski svet. Nemška stran na facebooku je tik pred splavitvijo, sledi seveda fizična širitev podružnice v kak javni prostor. Nemška ekspanzija nosi ljubko ime Heim für verlassene Pflanzen.
Dekleti sta še posebno veseli, vedno ko pripeljejo starši otroka posvojit rastlino kot del vzgoje na temo odgovornosti in srčne kulture. Vsake toliko bosta organizirali tudi posebne dogodke, kot je bila za pokušnjo letos maja prireditev Posvojite čisto svoj kos zelenice! Takrat so namreč po tem, ko je odslužil svojemu namenu za umetnost, reševali kos zelenice, ki ga je berlinski umetnik izrezal z Rakove Jelše in razstavil v šišenski galeriji.
Ker je šlo za vse prej kot zanemarljivo zaplato – nekje tri krat štiri metre – je bilo v posvojitev oddanih kar trideset različnih kosov. Za preostanek pa se je javil neki širokogrudnež in ga prestavil na domače dvorišče. »Obisk je bil nad pričakovanji,« se spominja Anamari Hrup. »In po dogodku je bil cel žur prejemati tople odzive in fotografije, kam vse so posvojitelji presadili svoje nove pridobitve.«
Stik z zemljo sproža procese sreče
Pri projektu Zavetišča gre sicer v prvi vrsti za pomoč konkretnim rastlinam. Če pa bo kdo v vsem skupaj uzrl tudi kritiko trenutnega sistema, ki se peha za vedno novimi dražljaji in dobrinami, medtem ko zanemarjena živa bitja dobesedno venejo, ne bo tudi čisto nič narobe.
Anamari, ki je hodila na srednjo cvetličarsko šolo, je nekaj časa delala v cvetličarni, kjer so se ji dokončno razblinile romantične predstave o delu z rastlinami. »Tam sem dobila občutek, da so le še eden izmed predmetov množične proizvodnje. V tistem okolju namreč nekaj štejeta samo videz in podaljševanje roka trajanja za potrebe trga. Bojim se celo, da je zaradi množičnega poceni uvoza v velikih trgovskih centrih rastline v tem času pravzaprav težko vzgajati manj tržno usmerjeno.«
Pri taki brutalizaciji živih bitij seveda nista hoteli sodelovati, zato sta vzpostavili povsem svoj sistem. »Vse skupaj nama daje ogromno zadovoljstva,« strne svoje doživljanje Eva Jera Hanžek: »Izjemno lep občutek je, če imajo tvoja dejanja pozitiven učinek na nekoga drugega. V tem primeru ne samo na rastline, saj se je izkazalo, da marsikoga z zelenim posvojenčkom prav res globinsko osrečimo. Za nameček je znanstveno dokazano, da stik z zemljo spodbuja procese sreče v človeku – in medve lahko vsekakor potrdiva, da to drži!« Anamari Hrup pa pojasnjuje: »Delo z rastlinami me sprošča in mi daje toliko več, kot čutim, da jim lahko dajem jaz. Ob tem se počutim tako dobro, da je s tega vidika delo z njimi še vedno nekako sebično.«
Tudi bralci One so seveda toplo vabljeni, da v Zavetišče prinesejo rastline, za katere ne morejo več skrbeti. Ob tem naj poročam, da tisti prvi žajbelj, ki je vse skupaj sprožil, še vedno krasno uspeva. Kljub radikalni shiranosti si je kmalu povsem opomogel in živi danes življenje, o katerem lahko mnogi drugi žajblji samo sanjajo. Nedavno ga je sicer napadla plesen, a mu je s pomočjo vode, sode bikarbone in kančka olja takoj odleglo. Meni pa se je med pisanjem tega članka porodil odgovor za gospoda, ki se mu je vabilo na prireditev Posvojite svoj kos zelenice zdela kronski dokaz človeške neumnosti.
Za začetek bi ga poučil, da ima že navadni ponižni riž več kot še enkrat več genov od njega, zato bi veljalo vsaj nekoliko prevprašati svojo apriorno oholost do rastlinskega sveta. Potem pa bi mu citiral slovitega francoskega botanika Francisa Halléja, ki je vse skupaj formuliral takole: »To dokazuje, da je riž v številnih pogledih bolj evolviran od nas. Kar vi poskusite vso zimo stati v hladni vodi in se hraniti samo s sončnimi žarki in ogljikovim dioksidom! Rastline in živali sicer težko primerjamo, ker smo šle vsaka po povsem drugačni evolucijski poti – vsekakor pa lahko po veliko kriterijih rečemo, da so prišle rastline po svoji poti že mnogo dlje kot me živali po svoji!«
