Zaradi čipke se
 včasih kosilo zažge

Pri Nikoličevih v vasi Hrib v dolini Kolpe imajo na steni uokvirjene Geničine klekljane izdelke. Pravzaprav je tam le del izdelkov, ki jih je v 16 letih naredila vitalna, zdaj 75-letna gospa, ki jo veseli spoznavanje novega: »Čar klekljanja je v tem, da znam veliko tehnik, a je še vedno kaj, kar se da naučiti.«

Njena čipkarska zgodba se je začela leta 1999, ko se je začela učiti klekljanja pri sosedi Mariji Bukovac iz Potoka, ki je imela bulo. »Pokazala mi je osnove in kmalu sem začela premetavati kleklje,« pravi Genica. Potem pa je njen mož, dr. Stanko Nikolič, predsednik Turistično-športnega društva Kostel, organiziral prvi 30-urni tečaj klekljanja v Fari. Za to izobraževanje je bilo res veliko zanimanje. Nadgrajevali so ga celih deset let. Učile so jih klekljarice iz Čipkarske šole Idrija, tako da je v teh obmejnih krajih – ne samo v Kostelu, temveč tudi na širšem Kočevskem – kar veliko mojstric klekljanja.

Klekljanje je tradicija Kostela

S tem so v Kostelu obudili čipkarsko tradicijo, saj je bilo to območje na začetku 20. stoletja znano po klekljanju. Že leta 1923 so imeli v kolpski dolini priznano šolo te umetnostne obrti. Delovala je do leta 1942, potem pa se je znanje izdelovanja čipk vse bolj pozabljalo in se ohranjalo le pri posameznicah, kot je bila Marija Bukovac. Genica pravi, da je pomembno ohranjati tradicijo doline, ki jo zdaj s tečajem klekljanja nadaljujejo v Kočevju, od koder je več tečajnic. Tega izobraževanja ne obiskuje več, ker se učijo osnov. »Toda v dolini nas je več starejših, ki znamo klekljati, ne manjka pa niti mlajših klekljaric. Podobno oziroma še več pa jih je v Kočevju,« pravi Genica, ki je posebej omenila klekljarico Aleksandro Frank Staniša, ki tudi riše vzorce in jih kombinira s steklom.

Tradicionalni sta bela in drap barva niti

Mojstrice so sodelovale pri različnih projektih po Sloveniji in tujini. Genica je bila na Danskem, kjer so s svojimi klekljanimi izdelki okrasili jelko, sodelovala je tudi pri klekljanju rož za brezjansko Marijo Pomagaj. »Vedno me veseli kaj novega,« je razložila, ko je kazala raznovrstne klekljane izdelke, od uhanov do ogrlic in okraskov za svečke, ki se jih da na novoletno jelko, pa do pladnja in svečnika. Uporablja niti različnih barv in različnih materialov, čeprav so po njenem mnenju najlepši izdelki iz bele niti, barve, ki je bila poleg drap barve tradicionalna barva čipk. In ko človek pogleda njene prtičke, velike prte in zavese za okna ter balkonska vrata, kjer ne manjka velikih in umetelnih klekljanih všitkov, je gotovo, da Genica dela mojstrovine.

Pri tem ne gre brez potrpežljivosti, saj je prelaganje niti po točno določenem vzorcu počasno delo. Toda s časom se človek izmojstri, da ve, kako gre vzorec in kako teče nit, hkrati ima občutek, koliko je treba nit zategniti. »Čipka mora biti taka, da stoji čvrsto, in ne ohlapno, ko jo vzamemo z bule,« razloži Genica, ki se strinja, da je za izdelovanje čipke potrebno znanje, da se torej obvlada tehniko, in hkrati občutek. Vse to pa prinese vaja. Prednost klekljanja je v tem, da to ni enolično delo. Izdelovanje čipk sprošča, tako kot večina ročnih del. »Klekljanje je zagotovo moj najpomembnejši hobi,« pravi Genica, ki se strinja, da človek mora imeti dejavnost, ki mu daje nekakšno dodatno voljo in veselje: »S klekljanjem namreč lahko pozabiš na vse drugo. In se včasih celo kosilo zažge.«