Zakaj ni vse v ekonomski računici

Proti koncu zime smo v ženski družbi razpravljale o bližajoči se pomladi in o tem, kaj vse bomo počele, ko se bodo dnevi podaljšali in vreme otoplilo. Ker vse zbrane živimo v bloku in vem, da večina še rož na balkonu nima, sem malce previdno omenila, da se veselim dela na vrtu. Po tehtnem premisleku je ena vprašala: »Pa se to splača?«

Na pogovor sem se spomnila neko sobotno dopoldne, ko smo z deco imeli posvet o dnevnih obveznostih in aktivnostih. Mlajša našteva učenje matematike, vadbo klavirja, plesne vaje, nekam na konec vtakne še pospravljanje svoje sobe, prvorojenec pa na presenečenje vseh brez oklevanja izstreli: »Z mamo grem na vrt.«

Res da večkrat vrtnarimo skupaj, a običajno otroka potrebujeta vsaj malce spodbude, saj vrt, roko na srce, na njuni prioritetni lestvici ni ravno povsem pri vrhu. Tudi dečku, ki šolskih obveznosti samoiniciativno tako rekoč ne omenja, prav tako domača dela, med katera spada vrt, opravi šele takrat, ko ga nanje opomniš, in bi najraje živel le za šport in vsakodnevne treninge. In seveda druženje, ki k temu spada.

Tokrat je, bogve zakaj, na prvo mesto postavil vrt.

S seboj sva vzela dve gajbi sadik in nekaj semen, grede so bile že pripravljene. Dečko je sam narahlo prerahljal zemljo, posadil solato, por, kumare in buče, zalil paradižnik in pripravil zastirko. Potem je nabral solato, ki smo jo zasejali že jeseni, pospravil embalažo sadik, počistil grablje in motiko ter orodje pospravil v lopo. Videti je bil zelo zadovoljen in skupaj sva načrtovala, kaj moramo še vse urediti in posaditi v prihodnjih dneh.

Ko sva za sabo zaprla vrtno ograjo in se odpravila domov, je s pogledom ošinil sveže zasajene gredice in z neprikritim ponosom navrgel: »Saj sva veliko naredila, kajne? Zdaj pa res grem na trening.« Tisto popoldne si ga je še posebno zaslužil, prav tako solato, ki smo jo z užitkom pojedli za večerjo.

Na moje vprašanje, ali je občutek po opravljenem koristnem delu dober, se je nasmejal, rekoč: »Ja, fino je brkljati po zemlji in to, da imamo svojo zelenjavo. Tudi prijateljem bom povedal, kaj sem danes delal.«

Zelenjava, ki jo pridelamo na svojem vrtu, še zdaleč ne zadošča potrebam naše družine. In prav lahko bi vse, kar pojemo, kupili. A prepričana sem, da se nam vrtnariti splača. Še najmanj zaradi ekonomske računice.