Prvič sem brezbrižnost lastnikov psov občutila, ko je tedaj štiriletni sin pritekel k meni z roko, prekrito s smrdečo gmoto. V kotu dvorišča je bil rjav kup, ki ga je moral prijeti. Na preizkušnji so bili moj želodec in vsa razpoložljiva čistilna sredstva. Po umivanju z vsem mogočim je njegova roka še vedno oddajala neprijeten vonj. Psov je vse več, in čeprav smo lastniki enega zdaj tudi mi, dobro razumem vse, ki se bolj ali manj odkrito zgražajo nad sledovi, ki jih za seboj puščajo kosmatinci.
V mestih in vaseh
Tako v mestih kot na vaseh so tisti, ki jih pobirajo, prej izjema kot pravilo. V Ljubljani je denimo na javnih površinah 234 stebričkov in 218 košev za pasje iztrebke, na voljo so dva ograjena pasja parka in dve urejeni pasji stranišči na prostem, brezbrižnežem pa zagrožena kazen, ki znaša 40 evrov, a iztrebki pogosto ostajajo na tleh: v parkih in na drugih javnih površinah, tudi na otroških igriščih.
Kako v tujini?
V prestolnici naše južne sosede kaznujejo nevestne lastnike, tiste, ki počistijo za svojim štirinožcem, pa nagrajujejo s popusti v trgovinah s pripomočki za male živali. Pred časom je odjeknila vest, da bodo še letos začeli vzpostavljati DNK-bazo psov, na podlagi katere bodo določili, kdo ni upošteval odredbe in ni počistil za živaljo, kazen pa se bo lahko povzpela do 500 evrov. Težave imajo tudi drugod po Evropi, vsak jih rešuje po svoje: v Madridu se je število iztrebkov na ulicah pod budnim očesom prostovoljcev, ki so na nečednost opozarjali lastnike, zmanjšalo za 70 odstotkov.
Jih je res tako težko pobrati? Če se pristojni zadeve vsaj trudijo rešiti v mestih, prebivalci vasi tega najbrž ne morejo pričakovati. Tudi tam je psov, ki delajo kupčke, veliko, njihovih skrbnikov pa nihče ne nadzira. V našem kraju je enemu od staršev tako prekipelo, da lahko zdaj na več koncih preberemo opozorilo. Sporočilo je jasno: počisti drek. Koliko to zaleže, je že druga zgodba. |
Nevarni zlasti za otroke
Pasji iztrebki niso le neprijetni za oči in nos, so tudi nevarni, opozarja Mihaela Bizjak, dr. vet. med., z Veterinarske postaje Postojna. »V njih najdemo parazite in mikroorganizme, ki se prenašajo na človeka. Za okužbe so zaradi igranja na tleh najbolj dovzetni otroci. Na prvem mestu so gliste Toxocara c., Ancylostoma spp., katerih jajčeca se lahko prek ust prenašajo z neumitimi rokami, nekatere ličinke lahko preidejo v človeško telo tudi skozi kožo. Naslednja nevarnost, ki preži ob stiku z iztrebki, so trakulje Ehinococcus spp., Dipylidium caninum, kjer je človek vmesni gostitelj. Cista se ob okužbi najpogosteje razvije v jetrih in pljučih, lahko pa tudi v drugih notranjih organih, kjer povzroči motnjo v njihovem delovanju, ob razlitju pa hudo alergijsko reakcijo ali celo smrt. Potem je tu parazit Cryposporidium canis, ki se z živali na človeka prenaša z okuženo vodo ali s stikom z živaljo ter pri človeku izzove vodeno drisko, vročino, trebušne krče, slabost in bruhanje. Protozoj Giardia duodenalis povzroča akutno drisko in bruhanje ter kronične motnje absorpcije, alergije in slabši razvoj pri otrocih. Prenos s psa na človeka je v tem primeru najpogosteje dokazan pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom, z vsemi temi paraziti pa se ob stiku lahko okužijo tudi zdravi psi. Poleg teh je treba omeniti nevarne bakterije, denimo Salmonello spp., Campylobacter spp. in Escherichio colli. Okužba z njimi se pri ljudeh kaže kot vročina, slabost, bruhanje, boleč trebuh, vodena ali krvava driska. Težava v kmetijskem okolju je tudi, da se psi iztrebljajo na travnike, ki jih pozneje pokosijo, trava se posuši in pograbi, s tem pa v seno zaidejo njihovi iztrebki.«
iztrebkih so
paraziti in
mikroorganizmi,
ki se prenašajo
na človeka;
za okužbe so
zaradi igranja
na tleh najbolj
dovzetni otroci.
Na koncu vsi v istem košu
Težava je prisotna tako v mestih kot na vaseh, kjer pa je vse prepuščeno vesti in iznajdljivosti posameznikov. Tisti »pridni« se z iztrebkom v vrečki med drugim sprašujejo tudi, kam ga odvreči. Res pohvalno, da počistijo za seboj, sploh če pri tem uporabljajo razgradljive vrečke. Škoda le, da so v manjšini in zaradi večine neupravičeno na slabem glasu. Nekateri se izgovarjajo na pristojne službe, ki da ne poskrbijo za primerna odlagališča in brezplačne vrečke, drugim je preprosto vseeno.
A roko na srce, četudi bi bilo za to bolje poskrbljeno, bi pasji iztrebki najbrž še vedno ležali po tleh. Kajti večkrat kot v pomanjkanju razpoložljivih možnosti je težava v vesti in volji lastnikov, da bi vendarle počistili za štirinožnimi prijatelji.
