Privolila je v pogovor, pa vendar ob prihodu v njeno pisarno, ki si jo deli s svojo urednico Suzano Lovec, resno opozori, da nima prav veliko časa. »Samo še trenutek, le tole uredim, oprostite,« reče, medtem ko mrzlično tipka pred računalniškim zaslonom. Sledi potrpežljiv nasmešek: »No, pa dajva!«
Za začetek morda nenavadno vprašanje – vaš priimek bi lahko izhajal tudi iz besede soditi, torej odločati o sporni zadevi. Novinarjeva naloga ni, da sodi, mora pa znati presoditi, katera dejstva ali vprašanja izpostaviti javnosti. Se strinjate?
Novinarji razsojamo le o tem, o čem bomo poročali, odločamo se glede na to, kaj je za ljudi pomembno. Filter absolutno obstaja. Kar zadeva sama vprašanja, pa nikakor ne razsojamo, niti ne sodimo, temveč bolj opozarjamo na to, kaj je narobe, in kažemo na rešitve. (Elegantno udarja po mizi, s čimer še poudarja izrečeno.) Češ, tukaj je manevrski prostor za izboljšanje. Verjemem – to povem v vsakem intervjuju, če je le mogoče – da so naši gledalci pametni, ne smemo jih podcenjevati. Naša naloga je, da jih opremimo z vsemi mogočimi dobrimi, preverjenimi in natančnimi informacijami, na podlagi katerih lahko oni sami sprejmejo pravo, kakovostno odločitev.
Včasih moraš v poplavi informacij in nepregledni množici mnenj vendarle katero bolj osvetliti, če želiš bralcem ali poslušalcem in gledalcem zares pomagati na poti do prave obveščenosti.
V zbiranju prave teže argumentov, če se osredotočiva na koncept za in proti, že tako vemo, katere tematike so najbolj pereče, o čem se ljudje najbolj sprašujejo. Prav zato objavljamo tudi njihova mnenja, da se sliši glas ljudstva. Od tod izhajamo vedno, ko opredeljujemo ključno problematiko. Zadnji takšen primer (Pogovarjali sva se prvo sredo v decembru) je bil davek na sladke pijače. Na prvo žogo mu seveda prikimaš, saj vemo, da niso zdrave. Potem pa, ko začneš brskati globlje, si prav kmalu rečeš, zakaj samo davek na sladke pijače, saj dodani sladkor ni le v njih. Pojdimo raje korak naprej, imejmo davek na dodani sladkor povsod! To je naš cilj – zakaj bi se ustavili na tej točki, pojdimo do konca in naredimo nekaj dobrega za vse nas, če je to res tisti glavni cilj!
Novinar, ki dela dobro in odgovorno, lahko ogromno pripomore k spreminjanju slabega sistema, a včasih se počuti povsem nemočnega, sploh ob dejstvu, da ne glede na razvpito gospodarsko krizo vsako leto nimamo le še več revnih ljudi, temveč tudi bogati postajajo še premožnejši. Kot bi se novinarji znašli pred nekakšnim neprebojnim zidom.
Sama se najbolj nemočno počutim takrat, ko naletim na zid birokratskega aparata. Naj spet razložim na primeru sladkorja, ker se mi zdi enkraten. Na eni strani imaš predstavnika ministrstva, na drugi strokovnjake, ki predstavljajo svoje argumente, in vsakomur je zelo jasno, da je predlog za obdavčitev dober, pa vendar, zakona še nimamo in je zato še marsikaj mogoče dodelati, da bo res dober in bo pripomogel k boljšemu javnemu zdravju Slovencev.
Torej, na eni strani imaš pisca zakona, na drugi pa stroko in konkretne predloge za razširitev, izboljšavo zakona, a kljub temu pri tistem, ki odloča, dobiš hladnokrven odgovor – ne! Kako je to mogoče, čemu je potem naša razprava sploh namenjena?! Mi kot medij, posrednik, tampon ali recimo kar mediator med obema stranema zberemo ljudi, ki bi lahko z roko v roki prišli do dobre rešitve, pa se ne zgodi prav nič. Zakaj ne znamo videti širše slike in zares ukrepati?!
Koliko smo novinarji sužnji v rokah najmočnejših, najvplivnejših svetovnih industrij, kot je farmacevtska? Ta je povezana prav s tematiko, o kateri ste govorili, saj sladkor denimo najdemo tudi v prehranskih dodatkih.
Ne bi rekla, da smo sužnji. Moč medijev je prav ta, da opozarjamo na nepravilnosti. Znova in znova. Kadar kdo kaj dela narobe, moramo o tem poročati, ne glede na to, za koga gre – majhnega človeka na ulici ali veliko podjetje katere koli branže.
Pred časom ste mi v intervjuju dejali, da se med pogovorom v studiu s pomembnimi ljudmi nikoli ne zanašate na njihovo mimiko in vedenje, saj vas zanima le to, kar povedo. Kaj storite, če se zaveste, da vas je nekomu uspelo zmanipulirati, sploh če gre za karizmatičnega posameznika, veščega nastopanja, in se posledično začnete nevede odmikati od ključnih dejstev?
To se ne sme dogajati! Edino normalno je, da ljudje na pomembnih položajih obvladajo veščine komuniciranja. To je del posla. Včasih se res zgodi, da kljub jasno postavljenemu vprašanju ne dobiš jasnega odgovora. V takšnem primeru isto vprašanje postaviš trikrat in če še takrat ne odgovori, rečeš hvala lepa in gremo naprej!
To gledalcu tudi nekaj pove.
Ja.
Kako se počutite, ko vam posredno uspe pomembno osebnost, ki je počela napačne stvari, odstaviti s položaja, na njen položaj pride nov človek, a stvari se v resnici ne spremenijo in lahko rečemo, psi lajajo in karavana gre naprej?
Razumem vaše vprašanje, ki izhaja prav iz tega, kar mi govorijo tudi ljudje na ulici. Največkrat rečejo, krasno delate, opozarjate na pomembne zadeve, a v resnici se nič ne spremeni. To je naša večna bolečina, a prav to te mora kot novinarja gnati naprej! Želja po prav.
Epilog je pred kratkim dobil priznanje Društva novinarjev Slovenije (DNS). Katera njihova pohvala je vam kot voditeljici oziroma celotni ekipi novinarjev, ki oddajo pripravlja, najbolj godila?
Priznanje kolegov nam veliko pomeni. Njihova obrazložitev nagrade je zelo dobro povzela vse, kar počnemo. Prepoznali so drugačnost oddaje, ki ni monotematska, da je za nas (Spet nekajkrat rahlo potolče po zgornjem delu mize) na prvem mestu vsebina in znamo prav presoditi, koliko časa se želimo o čem pogovarjati, ter vedno težimo tudi k rešitvam ter kažemo na primere iz tujine, kjer jim nekaj uspeva, mi pa tega ne znamo ali nočemo storiti. Priznam, da nam glavnega cilja – ki smo si ga zadali že na začetku oddaje, torej – najti rešitev, vedno ne uspe doseči, a trudimo se po vseh močeh. Cehovske nagrade smo bili nedvomno zelo veseli.
Vsekakor čestitke tudi od nas.
(Se nasmehne in njen glas za trenutek postane malce višji.) Hvala.
Morda za vas in vaše sodelavce sledi povišek, kakšna druga nagrada matične hiše?
(Se malce zamisli.) Priznanje DNS je že samo po sebi zagotovo velika motivacija. Nagrade posebej še nismo proslavili, gremo pa z ekipo ta teden takoj po oddaji skupaj na večerjo in zabavo – prvič, odkar skupaj ustvarjamo Epilog. (Na sporedu je od marca letos.) Končno!
V novinarstvu je tako, da delovnik skoraj nikoli ne obsega le osmih ur, saj se miselni tok, kako bi lahko kaj naredili še bolje ali drugače, le redko ustavi.
Lahko se, nimam vedno, 24 ur na dan, v mislih dela. O tem, kako bi lahko kaj naredili še bolje, razmišljam dan po oddaji, za vikend pa denimo že ne več, kar je tudi prav. Bolj nas spremlja to, da tudi v normalnem pogovoru – če greva denimo zdaj na kavo in mi pripovedujete neko zgodbo – razmišljaš, aha, mogoče bi pa lahko o tem kaj naredili! Kot da bi podzavestno vse, kar slišiš, vidiš ter izkusiš, pri sebi shranjeval na trdi disk. (Nasmeh.)
V intervjujih neradi govorite o sebi, pa če vas smem vendarle vprašati še kaj o zasebnosti – spomladi ob začetku oddaje Epilog ste se ločili, zdaj pa imate nekaj časa drugega partnerja. Koliko razpravljata o službenih zadevah?
Veliko mi pomeni, da lahko tako s partnerjem kot s svojo družino, mamo, bratom, kdaj debatiram o stvareh na povsem življenjski ravni in jih vprašam za nasvet. Hkrati si želim imeti ob sebi nekoga, ob katerem lahko vse izklopim, da obstaja čas, ki je le za naju oziroma nas, če govorim o svoji družini.
Se morda kmalu obetajo poročni zvonovi ali vas je glede na nedavno ločitev strah poroke?
Ne, daleč od tega, da bi se je bala – če se bo kdaj zgodila, bom vesela, če ne, pa prav tako. Prepuščam življenju, da se zapelje tja, kamor se more.
Razmišljate tudi o tem, da bi postali mama?
Ko bo čas za to, bom vedela in imela svojo družino.
Kako in s kom boste preživeli decembrske praznike?
Osemnajstega decembra imamo zadnjo oddajo, nato bom šla verjetno za nekaj dni smučat, doma v Ljubljani pa se nameravam odpraviti na kakšnega kuhančka. V novoletnem tednu bomo pa že tako nazaj, ker nas že čaka priprava januarske oddaje. Za kakšno daljše potovanje žal ne bo časa.
