Vsako pomlad se na tisoče dvoživk seli iz svojih prezimovališč, ki so običajno v gozdovih, v mlake, kjer imajo mrestišča. Dvoživke se ne morejo razmnoževati, če ni vode, zato so še posebno ogrožena skupina živali.
Ljudje smo s svojim nepremišljenim in neodgovornim poseganjem v naravo številne živali in rastline privedli do roba izumrtja.
Med najbolj prizadetimi so prav dvoživke, ki so žrtve našega izsuševanja mokrišč, brezglave kmetijske dejavnosti in postavljanja cest ter drugih ovir na njihove selitvene poti.
Povožene žabe
Pred leti je dr. Zala Prevoršek med vožnjo naletela na grozovit prizor. »V službo se vozim skozi Hraše v Domžale. Takrat je bilo toliko žab povoženih, da se ni videlo asfalta. Klicala sem na Zavod RS za varstvo narave in jim povedala, kaj se je zgodilo. Odgovorili so mi, da se glede tega ne da ničesar narediti.
Meni pa so se žabe zasmilile. Videla sem samice, ki so nosile po tri samce, nato pa je čez njih zapeljal tovornjak. Odločila sem se pomagati,« nam je povedala Zala.
»Moja mama, prijateljica Monika in jaz smo vzele svetilke, jopiče in vedra ter šle pomagat dvoživkam. Pridružilo se nam je še nekaj ljudi in prenesli smo jih 3000. Od takrat smo vsako leto bolje organizirani. Seveda pa so vsi naši napori brez prostovoljcev povsem nesmiselni.«
Selitev med 18. in 20. uro
Leta 2008 je Zala s somišljeniki ustanovila društvo Žverca, ki je doslej s svojim delovanjem zgolj v Hrašah pri Smledniku rešilo življenje več kot 73.000 živalim.
»Število živali, ki jih vsako leto prenesemo, se spreminja, lahko jih je med 15.000 in 18.000, kakšno leto pa le 3000. Videti je, da je to odvisno od intenzivnosti zime in drugih okoljskih dejavnikov.«
Društvo je postavilo spletno stran Rešimo žabice, na kateri v sodelovanju s Herpetološkim društvom iz Ljubljane vsako leto organizirajo vseslovensko akcijo reševanja dvoživk.
Kritičnih točk je v Sloveniji na stotine, večino selitev dvoživk pa pričakujemo prav v prihajajočih treh tednih.
Za pomoč živalim so nujno potrebni prostovoljci, saj čeprav jih je z leta v leto več, še zdaleč ne morejo pomagati vsem živalim na vseh ogroženih točkah. »Ocenjujem, da je na zemljevidu na naši spletni strani označenih približno 50 točk vse države. Selitev se začne, ko se zvečeri, tam med 18. in 20. uro. Živali prečkajo cesto na več kot 100 metrov dolgem pasu, na vsem lepem se pojavijo in njihovo število skokovito narašča. Selitev se navadno začne, ko je več dni zapored ponoči približno štiri stopinje in dežuje. Takrat vso noč dežuramo.«
Vedro, jopič in svetilka
Dvoživke poskušajo rešiti tako, da vzdolž ceste postavijo mrežo. »Mrežo vzdolž Večne poti smo že postavili,« nam je zaupal Nino Kirbiš iz Herpatološkega društva. »Društvo Žverca podpiramo in tudi prispevamo informacije za spletno stran.«
Zaradi bližajoče se selitve dvoživk obe organizaciji že intenzivno pozivata javnost, da bi se v čim večjem številu odzvala in priskočila na pomoč. Vse, kar moramo storiti, je obiskati spletno stran http://www.pomagajmo-zabicam.si, kjer so vsak dan ažurirane informacije o poteku akcij. Prav tako se jim lahko pridružimo na strani na facebooku Pomagajmo žabicam.
Obvezna oprema so globoko vedro, odsevni jopič in dobra svetilka, če dežuje, pa tudi škornji in dežni plašč (večinoma med selitvami dežuje oziroma je povišana vlažnost ozračja).
Neredko se staršem pri reševanju pridružijo otroci, ki so nad tovrstnimi dogodivščinami več kot navdušeni.
»Prihodnje generacije je treba naučiti, da so povožene dvoživke popolnoma nepotrebne žrtve. Povrhu so žabe zelo pomembne za zdravje ekosistema,« je sklenila Zala.