Za več doma pridelane soje

Na svetu vsako leto posejejo skoraj 100 milijonov hektarjev soje. Daleč največ v ZDA, kjer je pridelajo več kot 70 milijonov ton ali 33 odstotkov vse svetovne proizvodnje, v Braziliji nekaj manj kot 60 milijonov ton ali skoraj 27 odstotkov svetovne proizvodnje.

V Sloveniji vsako leto uvozimo več kot 200.000 ton sojinih tropin za krmo živali, doma porabimo le kakšnih 100.000 ton, preostalo gre naprej v izvoz.

Kako pomembna in ključna je soja kot beljakovinski vir krme pri pridelavi mleka, mesa in jajc, govori podatek, da obstaja več kot 10.000 sort soje, Američani so že v devetdesetih razdelili sorte na tiste, ki dobro uspevajo v severnejših državah, in tiste na jugu, na zgodnje in pozne sorte itd. Medtem je genski inženiring opravil svoje in v ZDA pridelajo že več kot 90 odstotkov soje GSO.

Zahtevna pridelava

Kot so nam zaupali agronomi, soja uspeva v podobnih tleh in okoljih kot koruza, zato bi jo v Sloveniji lahko sejali. Zakaj je potemtakem pridelamo le kakšnih 500 ton?

Dr. Jože Verbič s Kmetijskega inštituta Slovenije meni, da je prvi razlog v pomanjkanju tradicije: »Pri nas je nismo nikoli pridelovali v večjem obsegu, zato imajo pridelovalci malo znanja.« Pogosto lahko preberemo, da gre pri soji za relativno preprosto pridelavo, a se Verbič ne strinja. »Uspešna pridelava je relativno zahtevna, kot pridelovanje sladkorne pese, a za peso smo imeli Tovarno sladkorja Ormož, ki je skrbela za tehnologijo in znanje. Pri soji tega še nimamo.«

Povprečni pridelek soje na hektar je v Sloveniji okoli 2,6 tone, kar je celo več kot v prvi pridelovalki ZDA, ki ima dobre 2,3 tone na hektar, in precej več od evropskega povprečja, ki znaša približno 1,5 tone. Toda poudarimo, da gre v Sloveniji za miniaturno pridelavo, za nemerodajen vzorec.

Večino beljakovin uvažamo

Toda problem beljakovinskih virov je širši, ne nazadnje tudi Evropa po Verbičevih besedah pridela zgolj 30 odstotkov beljakovinskih virov za živinorejo. Samooskrba Evrope s sojinimi tropinami je pod 5 odstotki, vse preostalo uvažamo. Slovenija je glede beljakovinskih virov še na slabšem, saj beljakovinske krme za lastne potrebe pridelamo manj kot 10 odstotkov.

Poenostavljeno povedano sojine tropine kot beljakovinska krma za krave molznice, svinje, piščance, pitano govedo, ovce, kokoši nesnice..., skratka za celotno prirejo mesa in mleka, zavzemajo tretjino krmnega obroka.

Medtem ko nam samooskrba še naprej pada, smo z beljakovinskimi viri tako rekoč na dnu.

Sojo bi delno lahko nadomestili z bobom, grahom, ogrščico in sončnicami. A svetovna proizvodnja soje je tako sofisticirana, da je cena vselej ugodna. Trenutno se giblje okoli 44 centov za kilogram. Po Verbičevem mnenju bi jo živinorejci lahko deloma nadomeščali z lucerno, ki smo jo pred leti že posejali 10.000 hektarjev, pa je nato površina padla pod 1000 hektarjev, zdaj pridelovanje le počasi okreva. In koliko beljakovinske krme bi lahko sami pridelali? »Morda tretjino lastne porabe, zlasti ker nimamo dovolj polj,« odgovarja Verbič.

V zadnji finančni perspektivi kmetijska politika v sklopu programa razvoja podeželja od leta 2015 spodbuja gojenje beljakovinskih rastlin. Bomo videli, kako se bodo odzvali kmetje.