Prejšnji torek je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) objavil skrb vzbujajoče rezultate raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC 2014): vse dni v tednu je telesno aktivnih le še okoli 18 odstotkov mladostnikov, medtem ko vsak peti v prostem času presedi več kot štiri ure vsak dan. Pasivnost s starostjo raste, alarmantna je statistika za 15-letnice, saj vsako tretje dekle v prostem času sedi celo več kot štiri ure dnevno.
Saj, v praksi o posledicah nedejavnosti vsi vemo malone vse. A naj bo v poduk premislek prof. dr. Janka Strela, ki je pred letom v pogovoru za Ono poudaril, da zdrav telesni in gibalni razvoj mladeži zagotavljata najmanj dve uri zmerne telesne dejavnosti vsak dan. »Če seštevamo segmente v 24 urah, je to manj kot deset odstotkov,« je bil jasen in dodal, da otroci tega nimajo, zato nosi vsak povprečno pet kilogramov telesne mase preveč, odpadejo pa na maščobo. Eden od avtorjev raziskave SLO-FIT je opozoril, da so gibalno nekompetentni otroci ogroženi ne le z vidika zdravja, temveč tudi kakovosti življenja. »V posameznih starostnih skupinah jih je že okoli petnajst odstotkov, ki niso v stanju slediti procesom v šoli. Po moji domnevi se niso sposobni koncentrirati vseh 45 minut. Po približno pol ure so samo še steklene oči, ki vegetirajo.«
Temu, da je športna vzgoja en element vplivanja na gibalni in umski razvoj otrok in mladostnikov, izr. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, uni. dipl. psih., spec. logoterapije in dekanica fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, prikimava, vendar za Ono izpostavi, da že pri delu s predšolskimi otroki vidi, da mnogi prehitevajo na intelektualnem, a nazadujejo na telesnem, socialnem in čustvenem področju. »Očitno je, da je za vrtce in kasneje šole postal glavni cilj v napredku otrokovega razvoja, kako ga opremiti s čim več informacijami in znanjem. Namesto da bi za zdrav razvoj imeli enako razmerje telesnih in drugih vsebin, se na telesnem področju to čedalje bolj manjša.«
Omenjena raziskava NIJZ je razkrila tudi najbolj priljubljeno »sedeče« početje mladostnikov, in sicer jih dobra polovica med šolskim tednom gleda televizijo, videoposnetke in druge zabavne vsebine dve uri ali več na dan. Prav toliko časa približno vsak četrti mladostnik igra igrice na računalnik ali druge elektronske naprave in najmanj vsak drugi med šolskim tednom uporablja elektronske naprave za domače naloge ali e-pošto.
V zanko so seveda vpleteni starši, ki marsikaj dopuščajo. Daleč od tega, da bi jih Zdenka Zalokar Divjak zagovarjala, vendar: »V duhu današnjega časa je tudi za starše vrednota, da je njihov otrok informiran in se spozna na sodobne tehnološke pripomočke. Seveda pri tem nimajo v vidu čustvenega in socialnega razvoja otroka, ki potrebuje vsaj štiri ure na dan živih stikov s starši, sošolci v odnosnem smislu.«
No, ker imajo učenci in dijaki še mesec počitnic, beseda, dve o tem, naj najlepši dnevi leta ne bi bili namenjeni izključno temu, da jih zafrčkajo, a staršem tudi v premislek, naj jih le ne usmerjajo preveč in tlačijo v programe, v strahu, da se bodo sicer dolgočasili oziroma tudi sončne dneve prečepeli pred migetajočimi ekrani. »Njihov strah je upravičen,« meni Zdenka Zalokar Divjak. »Problem je, da starši ne zaupajo otrokom, da so lahko tudi sami doma, oz. jih na to niti niso privzgajali. Če bi naredili raziskavo, kaj so otroci, stari od 11 do 15 let, med počitnicami prebrali, napisali, narisali, se igrali družabne igre itn., bi bili šokirani. Pravzaprav raziskava niti ni potrebna; če vzamemo podatke iz omenjene raziskave, je pričakovano, da se bo posedanje pred ekrani med počitnicami podvojilo.«
Žal, enajsta šola pod mostom obstaja le v literaturi. Še Janko Strel je povedal: »Včasih smo se ogromno 'prelajhali' in tako vzdrževali kondicijo. Ker sta med počitnicami odpadla elementa narave in spontanosti, so zdaj otroci prvega septembra najbolj zanemarjeni, debeli in najmanj vzdržljivi.«
So torej dobre in prazne počitnice? »Prazne počitnice so posledica prazne otrokove notranjosti,« je jasna Zdenka Zalokar Divjak. »Vsi se zelo 'ukvarjajo' z otroki, njim pa je dolgčas. To je paradoks, ki ga lahko rešimo le tako, da jim pustimo, naj se sami igrajo, učijo. Njihovo zanimanje se bo širilo ob spoznanju, da so sami akterji svojega življenja.« Sogovornica za Ono poudari, da nadobudneži za razvoj domišljije in ustvarjalnosti, s katero so opremljeni, potrebujejo varno in spodbudno okolje. »To ne pomeni, da jih nenehno nadzorujemo.« In še: »Otroci in sploh mladostniki se morajo upirati, odrasli pa moramo prepoznati, kdaj smo v svojih zahtevah premalo ali preveč pritiskali. To prepoznamo takrat, kadar dobro poznamo svojega otroka in imamo z njim zaupljiv odnos.«
