Lahko se izgubite, vendar ne boste nikoli obtičali,« se glasi eno od gesel za willysa. Mnogo vojnih veteranov in zavednih Američanov ga je vzelo za svojega, ko se je po bojnih žariščih Evrope, Japonske, Koreje in Vietnama, mimo nabojev in šrapnelov, premikal s takšno lahkotnostjo, da mu morda lahko konkurira le še ruska lada niva.
Maja 1940 je ameriška vojska z razpisom pozvala avtomobilske proizvajalce k razvoju novega terenskega vozila, ki bi z okretnostjo, prilagojeno obliko, z dovolj nizko težo, a še vedno robustnim videzom na vojnih območjih posredovalo in taktično pripomoglo zavezniškim silam do zmage. Rojstvo blagovne znamke je v slogu ameriške filmske zgodbe, okrašeno s predporodnimi težavami in poporodnimi krči, in kar kriči po uspehu. Na razpis sta se namreč prijavili dve majhni podjetji, ki sta bili finančno in po zmogljivostih skoraj nezmožni zadovoljiti količinske potrebe vojske. American Bantam Car Co. in Willys-Overland sta bili podjetji, ki sta upali na bajno injekcijo iz državne denarnice.
Da je zgodba o nastanku in zasnovi resnično filmska, govori dejstvo, da je samostojni oblikovalec iz Detroita Karl Probst podjetju Bantam zrisal džipa v vsega 18 urah. Tako na prvo žogo se je rodila vojaška ikona. Čeprav je bil na začetku glavni Bantam, so zaradi utemeljenega dvoma o proizvodnih kapacitetah zraven povabili še Willysa z nekaj več izkušnjami, in velikega Forda, brez katerega pri Američanih skoraj ni (bilo) uspešne zgodbe. Rezultat je znan, nepozabna in večkrat kopirana oblika terenca, za katerega ni previsoka nobena ovira.
Med drugo svetovno vojno so pri Willysu in Fordu izdelali več kot 637.000 vozil, Bantam pa je dobil pogodbo za izdelavo četrt tone težkih prikolic, ki so jih uporabljali za logistiko na vojnih območjih. Volk sit in koza cela, bi rekli, saj je bil vojaški projekt po finančnem zalogaju na kar 48. mestu. In zakaj je bil Willys tako poseben in ikoniziran? Na prvem mestu zaradi reklame in masovne proizvodnje izdelkov, ki so zapolnili vse predele sveta. Takoj za njim sledijo karakteristike. V dobro tono in sto kilogramov težkega, 1,5 metra širokega in 3,3 metre dolgega džipa je bil vgrajen Willysov pogonski agregat s pomenljivim imenom – go devil (gremo hudič): 2200 kubičnih centimetrov prostornine in 60 konjskih moči je splezalo še iz takšne grape, če pa je po naključju obtičal, je bil zaradi svoje konstrukcije tako lahek, da ga je nekaj vojakov z lahkoto spravilo nazaj na pot.
Izvor imena Jeep, ki je skoraj tako legendarno kot ime Willys, leži v vojaških besednih zvezah in terminologiji, ki se je nanašala na vsako nepreizkušeno in neuporabljeno vozilo. Pri prvi predstavitvi pred washingtonskimi veljaki je novinarka Washington Daily Newsa Katherine Hillyer kot prva zapisala ime Jeep, ki je šlo dobro v uho tudi pri Willysu ter Fordu in se je obdržalo do danes. Pri zdajšnjem lastniku imena Jeep – Fiat Chryslerju – se trudijo obdržati tiste prvinske oblike, ki so zaznamovale avtomobilsko ikono prejšnjega stoletja, in jim gre dobro od rok, čeprav so prostrana neprehodna območja, kjer se je džip najbolje počutil, zamenjale asfaltne ceste.
Piknik za delavce
Obletnico willysa bodo pri Fiatu Chryslerju javno zaznamovali prihodnji mesec, minuli vikend pa so priredili piknik za tisoče delavcev v Toledu.
