Če je sploh kdaj imela katero. Prepričana je, da mnenje ni za vsakogar; če ga namreč ne znaš argumentirati, je bolje, da ga nimaš. Benka Pulko, ki jo sicer, ko ne potuje, najdete v hiši sredi gozda, kako z vrta preganja purane in svoji beli psici pripoveduje, naj ji ne nosi mrtvih glodavcev na prag, uživa. Vse življenje se je uspešno ogibala otrok, pravi, pa se je eden vendarle odločil, da posvoji – njo. Zavržena bela pasja kepa ji je sledila vse do doma. Pa je ostala.
Gloria Steinem je rekla, parafraziram, da ni vsak, ki ima glasilke, nujno pevec, kot ni treba vsaki ženski z maternico postati – mati. Je bilo to tudi vaše vodilo?
Nobenega vodila nisem imela, le z maternico se nisem nikoli pretirano ukvarjala. Veliko bolj so me zanimale druge reči. In organi. Na srečo sem o tem, kaj v življenju hočem in česa nočem, začela razmišljati že v srednji šoli. Otroci niso bili nikoli na seznamu mojih želja. Račun je bil preprost: ukvarjanje s šolo in dojenčki hkrati se mi ni zdelo pametno, dojenje in študij naenkrat tudi ne, po diplomi so me od zalivančkov in plenic veliko bolj zanimali motorji, na potovanju okoli sveta sem imela že brez dojenčka preveč prtljage, po potovanju sem dolgo verjela, da zame primernih moških na prostem trgu ni več – torej so tudi dojenčki odpadli kot hruške z drevesa. No, po poroki z izjemnim moškim, s katerim bi zagotovo lahko imela otroke, pa sva družno ugotovila, da bi v zrelih letih raje počela kaj drugega kot čakala na prve zobke, iskala pediatre po Afriki ali dobivala živčni zlom, ker hočejo uvesti verouk v šole. Če bi živeli 150 let in bi imeli mladiče pri 70, potem bi se tudi midva znala znajti med starši.
Ko ženske vprašamo, zakaj (še) niso mame, se nekatere zjezijo, češ, tudi moške bi lahko vprašali, zakaj niso očetje. So vas ljudje velikokrat spraševali, zakaj niste mama? Je vprašanje o starševstvu pomembno za oba spola enako?
Tudi moške bi lahko spraševali, koliko otrok so zaplodili, zakaj pa ne, če to koga strašno zanima. Vprašanje se mi zdi celo na mestu za plemenske skupnosti, kjer je dolgost življenja kratka in smisel življenja omejen na reprodukcijo ter golo preživetje. V 21. stoletju smo ob pomoči znanosti in tehnologije priče bistveno podaljšani življenjski dobi in ljudje počnemo marsikaj. Ni čudno, da tendenca pomembnosti, kaj bo ostalo za nami, ni več izključno na razplodu. Še dobro, da je tako, saj pomanjkanje zdrave hrane dovolj resno opominja, da nas je na Zemlji že zdavnaj preveč. Pa tudi otrok imamo, na žalost, veliko več kot varnih, stabilnih in srečnih družin. Ne vem, zakaj torej diskutiramo o tem, ali imamo otroke ali ne, po mojem bi se bilo bolj smiselno poglobiti v vprašanje, ali jim omogočamo kakovostno življenje ali ne, kar je nedvomno povezano s pravico odločanja staršev, ali imeti otroka ali ne. Ali skrbeti zanj ali ga samo imeti, skrb pa zvaliti na družbo, sorodnike, posvojitelje.
Seveda, tudi mene so spraševali in me še vedno, zakaj nisem mama. Vprašanje se mi ne zdi izzivalno. Verjetno zato, ker sem v življenju imela dovolj izzivov in nisem nikoli čutila potrebe, da bi morala izzivati še z materinstvom. (Smeh.)
Imate občutek, da so otroci postali statusni simbol? Obstajajo ženske, ki želijo dokazati svojo »popolnost« tudi s porodom, ker le tako lahko prečrtajo vse alineje na samolepilnem listku življenja?
Ne vem, nisem ena izmed njih, nimam izkušnje, zato ne morem soditi. Sicer pa ne srečujem veliko popolnih žensk, sploh ne mladih mamic. Nasprotno, večina deluje nemirno, preobremenjeno, nenaspano, živčno, na trnih, negotovo in precej zmedeno. Nič čudnega, če padejo pod vpliv kreatorjev družbenih norm, ki pričakujejo od vsake ženske nič drugega kot popolnost na vseh področjih: da bo dobra mama, odlična uslužbenka, krasna gospodinja, seksi ljubica, zgledna gostiteljica, vedno lepa in urejena, dobre volje in nasmejana, čeprav že leto dni spi le po uro na noč. Pa poskusite, če vas je volja, ker mene recimo ni! Aja, sem pozabila povedati, da bi morala biti še izobražena, načitana ter na tekočem z vsem, kar je modno in kar se dogaja po svetu.
Pa ni nobene potrebe, da se spuščamo v polemiko, kdaj je ženska koristnejša za družbo, ker o tem se mora odločiti vsaka zase. Preobremenjeni, skurjeni ljudje pač ne morejo dati vsega od sebe in mame niso nobena izjema. Vsako pomembno delo zahteva celega človeka. In vzgoja otroka to brezpogojno je. Biti polovičarsko pri stvari pa ima vse prepogosto tudi slabe posledice, ki jih ne gre opravičevati z ničimer.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE V POVSEM SVEŽI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Nanjo pa se lahko tudi naročite. Naročnine sprejemamo na brezplačni številki 080 11 99.
