Na dvorišču hiše nas objame vonj poletnega cvetja in sena. S soncem obsijano dvorišče je sožitje starega in novega. Nekdanji hlev je danes moderna kmečka hiša, pod drevjem pa štori in kamenje oblikovani v sedežno garnituro. Med drevjem na vrveh za perilo plapolajo kuhinjske krpe z motivi kokoši, rib in pikami, ki jih je Saša Drobnič Škrjanec pravkar natisnila in obesila, da bi se barva posušila na soncu. »Kokoška in petelin simbolizirata kmetijo, ki je nekoč stala na tem posestvu. Pike so na rutah nekoč nosile naše babice, ribe pa so iz Radenskega polja,« pojasni Škrjančeva.
Kmetija, kraško polje na severnem robu dolenjskega krasa, njive, travniki in gozd. Ni čudno, da je svojo blagovno znamko poimenovala Jagababa, pomislim. Jaga Baba ali Baba Jaga je namreč gozdni duh ali divja ženska in slovanski mitski lik. Živela je v hišici brez oken in vrat, ki je stala na kurjih nogah. Bila je nekakšna čarovnica, ki je bila po potrebi dobra ali zla ter pomagala junakom.
Vtisi narave in izročila so tako preslikani na prav vse izdelke Saše Drobnič Škrjanec, ki je sprva oblikovala in izdelovala torbice, šale, oblačila in nakit. »Letos sem se lotila izdelovanja tekstila za gospodinjstvo in gostinstvo. Tukaj so kuhinjske krpe z motivi potonike, ki je prva znanilka poletja, potem češnjevi cvetovi in vrtne domače lilije.«
Pomaga tudi mož
Saša vsako kreacijo ročno izdela od začetka do konca. Vsak kos je oblikovan, ročno potiskan z avtorskim vzorcem, izrezan, skrbno zložen skupaj, sešit in podpisan z unikatno prepoznavnostjo. Včasih ji pomaga mož Mitja, ki ga je naučila šivati njegova babica. Škrjančeva je po poklicu diplomirana organizatorka turizma. »Najprej sem delala v domači gostilni na Viču, potem v dveh turističnih agencijah.« Po dveh otrocih pa je pred dobrima dvema letoma dala odpoved in se začela ukvarjati z Jagababo. Ideja o sitotisku je bila prisotna od začetka.
»Veliko nas je rokodelcev ali oblikovalcev, ki kupujemo isto vrsto blaga v istih specializiranih trgovinah. Tako ugotoviš, da imaš enak material kot vsi drugi, in treba mu je dodati nekaj novega, tvojega, unikatnega.« Zato sta z možem takoj pomislila na sitotisk in avtorske vzorce, ki izdelkom dajo dodano vrednost in ga naredijo avtorskega.
Sitotiska se je naučila v Ljubljani pri Mirsadi Muminovič, ki se med drugim ukvarja z oblikovanjem in izvedbo tiska na tekstil. »Ti pripraviš vzorec, kreacijo, ona pa ti pripravi sito. Priprava samo enega sita namreč zahteva ves dan dela ter posebno opremo.«
Kuhinjske krpe, predpasniki, namizni tekači, prevleke za vzglavnike so se kar prijeli, zadovoljno pripoveduje Škrjančeva in dodaja, da je kot začetnica naredila tudi kakšno napako. »Učiš se sproti, na napakah in poizkusih. Če človek ne ve, kaj ga čaka, si upa in gre z idejo naprej, na poti pa se mu zgodi marsikaj. Že pri izbiri blaga je treba biti izjemno previden.«
Počasi se daleč pride
Rokodelka namreč uporablja stoodstotni bombaž, ki mu pravijo tudi keper. Kupuje ga od prodajalca, ki ga pripelje naravnost iz predilnice v Italiji. »Blago pride direktno iz tkalnice in je čisto surovo ter pripravljeno za tisk. Paziti je treba, da ni s čim premazano ali kako drugače obdelano. Potem se barva namreč ne prime dobro in se s pranjem spira,« pojasni.
Kot vsak je bil tudi začetek zgodbe o Jagababi težak in predvsem počasen, pripoveduje. »Dober primer je že to, kako sem se na začetku lotila dela. Zdaj delam sistematično, si prej pripravim blago, ga obrežem, potem gre tudi tiskanje vse hitreje. Na začetku sem vsak kos izdelovala posebej, in to je seveda vzelo precej časa. Prvi dve leti je bilo več vlaganja, zdaj lahko rečem, da se že preživi,« pojasni Škrjančeva. »Gre počasi, a je tudi dobro tako. Če bi se vse odvijalo prehitro, ne bi utegnila vsega narediti, zadovoljiti povpraševanja s ponudbo in tako bi se hitro pojavile napake, ki bi me lahko stale tudi obrt.«
V življenju in delu pač ne smeš biti požrešen, ampak delati počasi, si nabirati znanje, izkušnje in posel počasi nadgrajevati, pripoveduje Škrjančeva, ki si svoje izdelke želi predstaviti tudi v tujini. »Po eni strani bi si vseeno želela, da gre hitreje, da pač lažje preživiš. Zelo rada bi se predstavila na kakšnem tujem trgu, da ne bi več prodajala po pet ali deset kuhinjskih krp, ampak recimo petdeset v enem naročilu.« Namizni prti, tekači in serviete bi lahko bili tudi zaščitni znak kakšne dobre slovenske gostilne, svojo željo na glas izreče simpatična rokodelka in na ustnice se ji nariše prešeren nasmeh. Izraz na njenem obrazu pa pove, da se v njeni glavi že snuje kopica novih in zanimivih idej.
