»Danes ima ati rojstni dan,« so bile moje prve besede, ko sem se zjutraj zbudila. »Ne vem, kaj naj mu napišem v SMS. Ali ga raje pokličem? Naj ga raje pokličem?« sem spraševala sebe in mojega dragega obenem. »Nisi rekla, da ena od tvojih dveh sestric čez teden živi v internatu? Kaj pa če bi jo šla iskat in atija presenetite z obiskom?« je predlagal. Zdela se mi je odlična ideja, tudi Ana in Monika sta bili takoj za. To je bilo eno najlepših skupnih presenečenj. Nikoli ne bom pozabila atijevega izraza na obrazu, ko nas je – kar tako, sredi popoldneva – vse tri zagledal na domačem hodniku. Lepo je bilo, ko je upihnil dve petki na torti, ki smo mu jo prinesle, še lepše ga je bilo stisniti k sebi. Mami ne morem več. Njega lahko. In vesela sem, da sem ga.
»Všeč mi je, kako vpliva nate,« je bila naslednji dan, ko sem ji pripovedovala o tem, kje oziroma pri kom sem dobila idejo za atijevo rojstnodnevno darilo, navdušena moja prijateljica Lidija. »Tudi meni,« sem ji z nasmeškom priznala. Zadnjič sem na spletu zasledila članek o tem, kako veš, da je fant, s katerim si, res tisti pravi. In ena od postavk je bila prav to – da ima rad tvojo družino in tvoje prijatelje in da razume, kako pomembno je zate, v kakšnih odnosih si z njimi. Ponosna sem, da sem pri tej alineji lahko naredila kljukico. In še pri večini drugih.
Potem sva se z Lidijo pogovarjali o tem, kako se nam v določenih obdobjih življenja spreminjajo prioritete. »Tako ali tako sem že poleti začutila, da je čas, da odidem. Saj veš, pravila sem ti o tem,« sem ji rekla, ko je beseda nanesla na to, da si v najinih letih (ja, rosnih 27 – no, ona jih bo dočakala šele konec meseca) pravzaprav vse bolj želiš biti na svojem. Stara starša sta mi po mamini smrti nudila največ, kar sta mi lahko. Streho nad glavo, a še bolj kot to – toplino doma, ki sem jo takrat zelo potrebovala. In četudi sta mi še vedno pripravljena stati ob strani, in to v vsakem trenutku (tega sploh ne potrebujeta izreči, to mi dokazujeta vsak dan), sem že pred nekaj meseci začutila, da je morda čas, da odletim tudi iz njunega gnezda. Da sem se toliko pobrala, da zmorem biti sama. Na svojem. Skrbeti zase. In to predvsem s čustvenega vidika.
Ko sem se vrnila s sprehoda, sem odbrzela v trgovino, kot po navadi sem lovila zadnje minute. Gredoč iz nje sem v eni roki nesla vrečko sestavin za tortilje (moj dragi v času, ko nastaja tale zapis, pridno vihti kuhalnico in izza štedilnika že tako diši, da se mi skoraj dobesedno cedijo sline), v drugi roki pa – WC-papir. Nasmehnila sem se. Ker to najbrž pomeni, da sem na dobri poti, da postanem samostojna. Ali da sem to že. V pravem pomenu besede.
